2. feb. 2010

Species (1995)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Tajna sekcija znanstvenikov pri programu SETI pod vodstvom Xavierja Fitcha v laboratoriju sredi puščave ustvari bitje z mešanico človeške DNK in genetske kombinacije podatkov, ki so jih bili pred časom kot radijski signal prejeli iz vesolja. SIL je sprva videti kot naivna deklica (Michelle Williams), a z osupljivo hitrostjo in močjo obdarjena mladenka pobegne iz zastraženega centra in se čez noč prelevi v odraslo, čedno blondinko (Natasha Henstridge); ta se poda na morilski lov po Los Angelesu, da bi z razplodom zagotovila obstanek nezemeljske vrste. Na sledi ji je ekipa skrbno zbranih strokovnjakov; a se ta ne zaveda zmogljivosti in inteligentnosti divjega bitja, ki se skriva v koži postavne zapeljivke.
Nora babnica z misijo, da čimprej najde moškega, ki jo bo oplodil. Jezna je, pravzaprav nedojebana in zelo besna. [...] Prav zato pobegne iz laboratorija in se kot 'Englishman in New York' navaja na naše običaje ter, kot sem že dejal, išče žrebca za oploditev. Žrebca za vroč seks, kjer pokaže tudi svoj globoki poljub. Svoj zajebani in strastni french kiss, ki mu v celotni filmski zgodovini ne boste našli para. —Iztok



Da se Tuja vrsta s kreaturo v Gigerjevem slogu in metamorfozo v aliena zgleduje po Osmem potniku (in njegovih posnemovalcih) — pomešano z dokaj standardno sci-fi premiso o tuji vrsti, ki se skriva v človeški podobi — je jasno. A kar je Ridley Scott razvil v mojstrsko srhljivo prispodobo nemoči sodobnega človeka zoper nedoumljive (povračilne) sile narave, morasto satiro postmodernistične družbe in kritiko kapitalistične paradigme, je režiser plehkih katastrofščin Roger Donaldson (Dante's Peak) s scenarijem Dennisa Feldmana oblikoval v zgolj še en lov na vesoljsko pošast — skrito v brhkem telescu nekdanjega kanadskega fotomodela. Satirični namigi na arhetip "črne vdove", "ženske bogomolke" in "požiralke moških" so bežno nakazani, a ob plastičnem blondinskem performansu izzvenijo v prazno. Ubijalski Barbiki so za petami oskarjevec (Gandhi) ter večkratni nagrajenec Ben Kingsley v eni svojih bednejših vlog, cinični Michael Madsen v še eni inkarnaciji enakega lika, ki ga vztrajno ponavlja že od Tarantinovega kulta Reservoir Dogs (1992), oskarjevec (The Last King of Scotland) in večkratni nagrajenec Forest Whitaker v ridikulozni vlogi "empata", zabavni Alfred Molina kot antropološki geek in vroča milf iz C.S.I. (aha, sem privrženec forenzikov) Marg Helgenberger kot molekularna biologinja.



Zgodi se tisto, kar običajno pesti standardno formulo večine tovrstnih filmov, kjer improviziran dream team "specialistov" na tajni misiji rešuje svet pred pogubo: namesto da bi se (sicer puhlo enodimenzionalni) liki praviloma zvezdniške igralske zasedbe podpirali in dopolnjevali, se glumači vzajemno motijo in kradejo pozornost, tako da nazadnje nihče od njih ne pride do izraza. A je itak vseeno, saj nas (sicer razmeroma dinamična) streljaška preganjavščina ob cenenih CGI učinkih tako ali tako posiljuje še s predvidljivo, stripovsko zgodbo, smešno znanstveno utemeljitvijo (škoda zanimive ideje s signalom iz vesolja, ki jo veliko bolje uresniči po Saganovem romanu posneti Zemeckisov Stik dve leti pozneje), luknjavo dramaturgijo, stereotipno instantno ljubezensko romanco med likoma, neprepričljivimi zapleti in boleče klišejskim epilogom (ki obenem že namiguje na še slabši sequel, posnet tri leta pozneje).

We decided to make it female so it would be more docile and controllable. —More docile and controllable, eh? You guys don't get out much, do you?
Še vedno zelo dobra, zelo gledljiva, zelo zabavna, zelo seksi in zelo frajerska znanstveno fantastična grozljivka, po kateri se boste brez dvoma bali poljubljanja z dekleti. —Iztok



Še vedno infantilen akcijski sci-fi debilizem, pri katerem se boste bali, da bi si med kinkanjem izpahnili vrat. Razlog, da se to vendarle ne zgodi — in skoraj edini (vsaj, če si moški, starejši od 5 let) za ogled tega nadvse (pod)povprečnega umotvora tudi sicer — pa je na zgornji sliki.

1 komentar:

  1. kar je Ridley Scott razvil v mojstrsko srhljivo prispodobo nemoči sodobnega človeka zoper nedoumljive (povračilne) sile narave, morasto satiro postmodernistične družbe in kritiko kapitalistične paradigme, je režiser plehkih katastrofščin Roger Donaldson (Dante's Peak) s scenarijem Dennisa Feldmana oblikoval v zgolj še en lov na vesoljsko pošast


    zakon stavek, res


    ^^

    OdgovoriIzbriši