22. mar. 2010

The Game (1997)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

The game is tailored specifically to each participant. Think of it as a great vacation, except you don't go to it, it comes to you.

Filme nekdanjega režiserja videospotov Davida Fincherja (Alien 3, Se7en, Fight Club, The Curious Case of Benjamin Button) gre gledati skozi prizmo nad estetiko navdušenega cineasta; pomembnejša kot verodostojnost dramaturgije in avtentičnost likov ter njihovih zapletov se mu zdi kamera kot vizualno pripovedno sredstvo; skrivnostna atmosferičnost, temačno vzdušje neotipljivosti in srhljiva privlačnost neznanega. Tovrstnim projektom je slavni Alfred Hitchcock menda rekel "refrigerator movies" (ker njihova prepričljivost odpove med poznejšim razmislekom pred odprtim hladilnikom) ali nekaj takega; napeti, zapleteni trilerji, katerih zgodba je v resničnem svetu naivna in nedosledna — a so v cineastični paraboli lastne zaokroženosti sila zabavni in nadvse učinkoviti. (Tak primer bi lahko bil Tarantinove Neslavne barabe.)



You really believe that just because you publish children's books, people are going to care about my reputation? You can have pictures of me wearing nipple rings, butt-fucking Captain Kangaroo. The only thing they care about is the stock and whether it's up or down!

Njegov kot britev oster neo-noir psihotriler Igra bržčas zlahka uvrstimo v to kategorijo (izvzamemo pa Zodiac kot izjemo, ki potrjuje pravilo). Ako bi jeli razmišljati o tem, če bi se fabula scenaristov Johna Brancata in Michaela Ferrisa mogla odviti tudi zares, ali pronicljivo kontemplirati nad njeno konsistentnostjo, bi se seveda hitro hahljali nad lastno lahkomiselnostjo. Vendar to ni njen namen; skuša nas držati v napetosti, presenečati s stripovskimi zasuki in šundovskimi zavoji nedoumljive zgodbovne sestavljanke in pustiti v negotovosti do samega konca; še prej pa poskrbi za to, da katarzični finalni zasuk tik pred zdajci vnovič obrne na glavo, dokler se gledalec povsem osupel (zlasti nad nenavadno sočutnostjo do glavnega lika) ne zave, da je dobil prav tisto, kar mu režiser iskreno in nepretenciozno obljublja že od začetka: vse skupaj je samo igra (življenja in smrti), ki se navsezadnje nikoli ne jemlje pretirano resno.



Igralcem ne pripisujem večjih zaslug od te, da so zgolj orodje v rokah veščega režiserja. Tokrat pa gre posebej omeniti dvakratnega oskarjevca Michaela Douglasa, ki so mu take vloge naravnost pisane na kožo: ikonično poosebljenje lika dogmatskega, arogantnega, vase zaverovanega (navadno premožnega poslovneža) in nekoliko naivnega belega konvencionalneža, ki v igri preizkušenj in naključij doživlja radikalni propad ter preobrazbo vrednot in kulturno-etičnih načel. Najbolj prepričljiv in najboljši (mi) je kot arhetipski, paranoični urbani pripadnik nove demokratične Amerike, ki ga principi in patologija taistega "ameriškega načina življenja" kot stranski učinek satirično udarijo v obraz. Nepozaben je bil v mojstrovinah Fatal Attraction (1987), Wall Street (1987), The War of the Roses (1989), Basic Instinct (1992), Falling Down (1993), Disclosure (1994), Traffic (2000) in mnogih drugih; mislim, da je odličen igralec in da je v vseh pogledih že zdavnaj zasenčil svojega (sicer nič manj slavnega) očeta.

2 komentarja:

  1. Se ne bi strinjal nad to primerjavo z Inglorious Basterds. Igra vsebuje nek "realen" zaplet, ki je teoretično povsem možen (seveda, saj je bistvo filma drugje), medtem ko je pri Basterdih zaplet nerealen, saj vsebuje neko znano situacijo in jo obravnava na nerealen način (vsi vemo, da Hitler ni umrl v tistem gledališču). V bistvu prav paradoksalno - Basterdi so zaradi izvrstne igre (Landa!!!!) in režije pravzaprav povsem verjebilni in absurdno je, da šele atentat na Hitlerja deluje neverodostojno - kljub temu da vemo, da je cela zgodba izmišljena, ji verjamemo do momenta ko Hitler umre (šele tedaj se zavamo, da v bistvu gledamo "le" film).

    OdgovoriIzbriši
  2. Mnja, mogoče Barabe res niso najbolj tipičen primer refrigerator movieja, vendar se med ogledom težko znebiš nenehnega občutka, da je to vendarle le film. Ne bi rekel, da je karkoli v njem pretirano "realistično".

    OdgovoriIzbriši