18. mar. 2010

Gomorra (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○
Kurac. Prav ste slišali, en velik in zajeban kurac. Gomorra ni čisto nič od tega, kar ste slišali. Še več, Gomorra je strašno daleč od tega, kar ste slišali. Gomorra je zelo navaden film, kjer ne boste našli niti enega samega presežka. [...] Z izjemo dveh mladeničev, ki sanjata o mafijski karieri in se sprehajata po robu. In prav ta dva mladeniča, ki bi rada postala Tony Montana, rešujeta tale močno precenjen film, ki so mu nasedli tudi v Cannesu. —Iztok



Prefinjeno artikuliran odziv nekega dislektičnega filmskega recenzista™ je bil češnja na smetani njegove analne inhibirane izraznosti, zaradi česar sem pred več kot letom nad njim dokončno obupal — obenem pa je sinočnji vnovičen ogled mojstrovine mladega rimskega scenarista in režiserja Mattea Garroneja le še utrdil moje prepričanje o širini te krute slike nekega izseka italijanske južnjaške socialne bede, iz katere vznika kriminalno podzemlje. Njegovo odličnost so potrdile tudi mnoge filmske nagrade; za kako realističen prikaz gre, pa pričajo številne peripetije, mafijske grožnje in druge eksistenčne težave mladega novinarja Roberta Saviana, po čigar romanu je bil posnet. Knjiga je med več kot 40 drugimi prevodi tudi v slovenščini izpod veščega peresa Vasje Bratine in ob podpori Ministrstva za kulturo leta 2008 izšla pri Mladinski knjigi.

Neizprosno verističen prikaz delovanja mafijske združbe Camorre na jugu Italije (o katerem je pred časom sijajno pisal Jan G.) dokončno obračuna z vsemi romantičnimi filmskimi klišeji sicer nespornih mojstrovin tipa Brazgotinec ali Boter (obema se sicer na svojstven način pokloni, prvemu z najstniškim idoliziranjem Tonyja Montane, drugemu pa z zabojčkom breskev in drugimi motivi), stereotipi o prijateljskih in družinskih vezeh, pomenu časti in zvestobe in vsemi drugimi arhetipskimi svojstvi, zaradi katerih so junaki mafijskih zgodb kljub zločinskim dejanjem nenavadno simpatetični in poistovetljivi liki. Prav slednjemu se na ciničen način tudi posmehuje in sporoča: edini izhod iz začaranega kroga kriminala je smrt. Pa prav nič romantična in junaška, v glorioznem gangsterskem streljaškem obračunu in obdana s kolegi ter lepoticami, ki objokujejo pogibel odločnega (anti)heroja — temveč "poslovno" brezčutna, zahrbtna in rutinsko hitro opravljena na nekem pozabljenem smetišču kapitalizma.



Drži, razen kompleksne dramaturgije bo stereotipov vajenega gledalca sprva motilo, da se bo težko poistovetil s katerimkoli od osrednjih protagonistov; prav gotovo ne z objestnima in lahkomiselnima (ne preveč brihtnima, to gre priznati) mladeničema Marcom (Marco Macor) in Cirom (Ciro Petrone), ki mafijski združbi ukradeta skrito orožje, ali s trgovcem s strupenimi odpadki Francom (Toni Servillo), tudi ne z naveličanim in oportunističnim denarnim kurirjem Don Cirom (Gianfelice Imparato), celo z mlečnozobim Totójem ne (Salvatore Abruzzese), ki se v želji po odraslosti zgleduje pri starejših zločinskih članih. Nekoliko bolj sočuten vtis pustita le ostareli krojač Pasquale (Salvatore Cantalupo), ki se s pomočjo kitajskih konkurentov upre sužnjelastniškemu izkoriščanju šefa šiviljskega obrata, in pa mladi pripravnik Roberto (Carmine Paternoster), ki se odpove sodelovanju pri poslu z odpadki, ki jih njegov mentor Franco za dober izkupiček prevaža v nelegalne deponije na jugu države. Če katero, potem je ob satirični paraboli kapitalistične paradigme prav to sporočilo knjige in filma; ne moralizirajoče pokroviteljsko ali kakorkoli etično pristransko in enoznačno, temveč neizprosno samoumevno in hladno resnično: stranski proizvod (samo)destruktivne pridobitniške zahodnjaške logike je organizirani kriminal in ta prej ali slej pelje v smrt.

Zabojnik se je zibal, ko so ga z žerjavom prestavljali na ladjo. Slabo zaprta vrata so se nenadoma odprla in iz njega se je usul cel plaz trupel. Zdelo se je, da so izložbene lutke. Toda ob udarcu na tla so se glave razklale, kakor da bi bile lobanje prave. In so tudi bile. Iz zabojnika so padali moški in ženske. Tudi nekaj otrok. Mrtvi, zamrznjeni, naloženi drug na drugega. Bili so Kitajci, ki nikoli ne umrejo. Nesmrtni, ker predajajo svoje osebne dokumente drugim. —Roberto Saviano, Gomora (odlomek iz knjige)

Italijani imajo nekaj odličnih filmskih prikazov svojega zločinskega podzemlja; njihovo popolno razumevanje zahteva nekaj malega poznavanja jezika, kulture in zgodovine naših zahodnih sosedov. Med zadnjimi tovrstnimi projekti bi izpostavil sijajni Romanzo criminale (2005), pri katerem je na režiserski stolček sedel slavni in priljubljeni mafijski protagonist Michele Placido (La Piovra).

1 komentar:

  1. Saj veš, kako kdaj kakšna reče moškemu, da razmišlja s penisom. No, eni tako tudi gledajo filme. Mislim, da se ti ni treba obremenjevati, ni prenosljivo.

    Film sam je za moje pojme zanimiv, drugačen tip gangsterskega filma kot kaj od Scorseseja, mnogo močnih prizorov, meni je bilo zanimivo zraven brati članke v časopisu, intervjuje, poročila iz Italije.

    OdgovoriIzbriši