25. mar. 2010

Malena (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Bujna črnolaska Malena Scordia (Monica Bellucci) je predmet poželenja vseh fantov in moških manjšega sicilijanskega kraja med drugo svetovno vojno. Njen mož se je odzval klicu dolžnosti in se bori za Mussolinija; govori se celo, da je padel v bojih. Privoščljivi tradicionalizem, južnjaška zaplankanost in makaronarska obrekljivost vztrajno opravijo svoje: čedna vdova se znajde v nemilosti lastne hinavske skupnosti, v očeh katere se preobrazi v pohujšljivo grešnico in tarčo mnogih potlačenih frustracij ob fašistični represiji zdesetkanega prebivalstva. Razen v očeh kratkohlačega Renata (Giuseppe Sulfaro), ki od strani opazuje njeno žalostno kalvarijo in skozi mokre erotične sanje o neuslišani ljubezni zori v moža.



Ameriški kritiki (bržčas zaradi zgodovinskega ozadja in piktoresknega sloga) radi primerjajo Maleno z nekaterimi Fellinijevimi kulti tipa Amarcord (1973). Osebno se mi zdi taka paralela odločno preveč pretenciozna, pravzaprav celo napačna. (In jo pripisujem dejstvu, da Američani poznajo omejeno število italijanskih režiserjev, sicer bi jo prav tako lahko primerjali s filmi Brassa, Antonionija ali Rosellinija.) Fellini je veliki mojster načičkanega urbanega fantazijskega (poznega in umetniškega) neorealizma in nedvomno eden največjih ter najvplivnejših cineastičnih ustvarjalcev 20. stoletja. Vsa čast in poklon staremu mojstru, vendar menim, da Giuseppe Tornatore ne kaže tovrstnih pretenzij, zato jih ne gre iskati za vsako ceno; sicilijanski scenarist in režiser se brez pretiranega simbolizma (in celo surrealizma) posveča marginaliji in njenim malim očarljivim ljudem, svoje fabule pa odeva v živopisano melanholično podobo minulih časov, ki se predvsem z zunanjostjo poklanja kinematografiji sami; še v svojih poznejših projektih, kot je La leggenda del pianista sull'oceano (1998).



Če je Nuovo cinema Paradiso (1988), brezčasna mojstrovina o odraščanju (oskar za najboljši tujejezični film) in eden najlepših filmskih poklonov nasploh, najznačilnejši in najboljši primer Tornatorejevega klasicističnega prijema, potem mora biti po zgodbi slavnega špagetarskega scenarista Luciana Vincenzonija posneta Malena vsaj njegov drugi najboljši umotvor. Pa ne zgolj v očeh patetičnih zanesenjakov, ki jim prelestna sredozemska muza omehča starčevska kolena (khm, khm), temveč za vse, ki (tako kot jaz) cenijo sijajno patinirano, zamaknjeno impresionistično vizualizacijo v bogatih odtenkih obledelih pejsažev, ganljiv poklon značilnim kulturno-socialnim stereotipom novodobne italijanske motivike (in kinematografije naših zahodnih sosedov), pomenljivo prodorno voajeristično kamero (Lajos Koltai) in fluidno dramaturgijo — vse skupaj v presunljivo spevni Morriconejevi glasbeni podlagi vkomponirano v grenko-sladko zgodbo o mladostniškem hrepenenju in odraščanju. Je lahko kaj še bolj prvinskega, bolj romantičnega, življenjskega in nostalgično pristnega — pa tudi čutno tragi(komi)čnega in surovo resničnega?



Tornatorejeve Malene morda res ne gre (za razliko od njegovega Paradisa) postavljati ob bok največjim cineastičnim dosežkom Federica Fellinija, nemara je celo legendarna filmsko-glasbena kombinacija Leone-Morricone predrzna in preveč velikopotezna primerjava; osebno pa jo zlahka in brez slabe vesti umestim med nekatere novodobne italijanske romantično-socialne zgodovinske drame tipa Mediterraneo (1991), Il postino (1994) ali La vita e bella (1997). Saj vem, star sentimentalen prdec sem; a naj mi bo dovoljeno nekaj malega zdrave subjektivnosti in osebnih preferenc. Prav zaradi filmov, kot je Malena, sem že dolgo nazaj vzljubil sedmo umetnost; vzneseno se jim klanjam in jih častim kot naiven mulec, ki rosnih oči izza vogalov opreza za svojo brhko, poročeno sosedo.

1 komentar: