28. mar. 2010

The Mask of Zorro (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○
Ko se je leta 1920 Douglas Fairbanks zamaskiral v črnega maščevalca na konju in z mečem na polno vrezoval črko Z, so ženske kričale, moški hiteli h krojaču, filmska srenja pa je zaključila, da tako dobrega Zorra ne bo nikdar več. Samo dvajset let kasneje je isto ponovil Tyrone Power. Ženske so kričale še bolj, moški so še bolj zagreto hiteli h krojaču, filmska srenja pa je priznala napako in Powerja ovenčala z najboljšim Zorrom vseh časov. —Iztok



Ne morem hliniti, da so bile mečevalščine (swashbuckler) kdaj moja omiljena podzvrst, zamaskirani postavneži na iskrih vrancih pa moji filmski junaki. Neustrašne pirate in viteze v oklepih sem še prebavljal, Robin Hood mi je bil dokaj zanimiv, mušketirji pa zabavni in kratkočasni; a moji pravi junaki so bili Bata Živojinović in kompanija, pozneje Luke Skywalker in druščina, če seveda ne omenjam stripovskih in risanih likov. Zavedam se, da je sloviti kalifornijski pravičnik (s civilnim imenom Don Diego de la Vega) iz španskega kolonialnega obdobja, ki ga je leta 1919 ustvaril pisec šundovskih romanov Johnston McCulley, proslavil cel niz priljubljenih glumačev, od Douglasa Fairbanksa iz prvega celovečerca The Mark of Zorro (1920) in Guya Williamsa iz televizijske nanizanke leta 1958, do Alaina Delona leta 1975 in vrste drugih, ki so se preizkusili v vlogi sabljaškega jezdeca za črno masko in ogrinjalom — le da se nikoli nisem kaj prida poistovetil s katerim od njih. Morda zato, ker gre za značilno amerikaniziran lik (dolgočasen in predvidljivo politično korekten), nemara me je odvrnil komajda prikriti homoerotični fetišizem ali pa kaj tretjega, kdo bi vedel.
Drži, njun sabljaški dvoboj je vrhunec filma, njuno besedno rajcanje pa se zapiše v anale žanra. Zorro je tokrat torej narcis, kar je okej, saj ga igra Antonio Banderas, ki mora tudi na filmu pokazati, da je čeden, seksi in poželjiv. Jasno, ker to počne na skuliran način, zadene v polno. —Iztok

Govorim seveda o obdobju do svojega dvanajstega leta, ko sem (še) bil značilen pripadnik ciljnega občinstva, ki so mu filmi o Zorru namenjeni. Potem pa sem — oh, groza in krivica — dopolnil trinajst let in začel počasi ceniti tiste zares dobre filme. Tako recimo danes prepoznam ušivo dramatizacijo dramaturgijo, celo za mladinski projekt luknjast scenarij (disneyjevski pisec Ted Elliott), smešno enodimenzionalne like in kot pasji piškot preprosto premiso, ki skorajda ne premore enega samega izvirnega motiva. Čeprav vsebuje nekatere historične protagoniste ("mehiški Robin Hood" Joaquin Murrieta) in je navidez vpet v avtentično zgodovinsko zoperstavljanje izkoriščevalskim španskim donom, se nesramno napaja pri literarnih zgodbah o montecristovskem maščevanju in cenenih kopijah špagetov o nadebudnih, polpismenih, umazanih tolovajih (Antonio Banderas), ki se ob budnem očesu in urjenju vsemogočnih mentorjev (Anthony Hopkins) čez noč čudežno prelevijo v duhovito šarmantne svetovljane s kirurško spretnostjo vihtenja meča, pridobijo novoprebujeno vest o reševanju zatiranih, osvojijo srce prelestne neukročene trmoglavke (Catherine Zeta-Jones) ter nas s svojimi domiselnimi vratolomijami in akrobacijami huronsko zabavajo. (Not.)



Izčrpen in premišljeno sestavljen seznam pozitivnih plati filma:
— v njem igra Catherine Zeta-Jones ♥
v njem igra sir Anthony Hopkins
Hopkinsov Zorro je za babice, ki se bodo spomnile mladih let, Banderasov pa za zrele ženske, ki vedo kaj pomeni živalsko privlačen moški. Že dolgo nisem gledal filma, kjer bi bila glavna vloga nekomu tako močno pisana na kožo, in že dolgo si nisem po filmu tako zelo želel obleči v naslovnega junaka. —Iztok

Umotvor je vsaj v prvi polovici razmeroma gledljiv in celo obeta, da se bo razvil v spodobno popcorn zabavo. (Ne pozabimo, namenjen je otrokom.) Žal pa že tako trhla fabula čedalje bolj razpada v nepovezan preplet pretepov, mečevanj, naključnih eksplozij in reševanja naključnih ubogih podložnikov, ki je kljub presenetljivemu blagajniškemu uspehu (in sequelu leta 2005) težko v ponos priljubljeni herojski franšizi in prav gotovo ne obudi mladinske podzvrsti mečevalščin na način, kot je malce pozneje to uspelo Goru Verbinskemu s Pirati s karibov (spet v scenariju Teda Elliotta). Ki jo iz vsega srca priporočam tako njeni ciljni publiki kot tistim, ki so mladi zgolj v duhu — da komu prihranim morebitne očitke, kakšen zahojen star prdec brez smisla za cineastično pustolovščino sem.

1 komentar: