19. mar. 2010

Shutter Island (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Get back to the mainland. Whatever the hell's going on here, it's bad. Don't worry partner, they're not gonna catch us. —That's right, we're too smart for 'em. —Yeah, we are, aren't we. You know, this place makes me wonder. —Yeah, what's that, boss? —Which would be worse, to live as a monster or to die as a good man?



Martin Scorsese, eden najbolj inovativnih režiserjev Novega Hollywooda, čigar osupljivo raznovrsten opus se ponaša z nekaterimi največjimi cineastičnimi dosežki zadnjih desetletij (Taxi Driver, Raging Bull, Goodfellas, The Departed), prinaša po istoimenskem romanu Dennisa Lehana (Mystic River, Gone Baby Gone, The Drop) posneto, dvoumno zamotano uganko o mračni psihiatrični bolnišnici Ashecliff na (izmišljenem) otoku Shutter Island pred obalo Bostona, kamor po skrivnostnem izginotju neke neuravnovešene jetnice prispeta zvezna šerifa Teddy (Leonardo DiCaprio) in Chuck (Mark Ruffalo). Kljub zadržanosti medicinskega osebja in čudaški nekooperativnosti tamkajšnjih zdravnikov (Ben Kingsley, Max von Sydow) se nova policijska partnerja lotita nedoumljive preiskave, ki med srhljivim viharjem sčasoma dobiva čedalje bolj bizarne razsežnosti in ne bo razkrila le tega, da nič ni tako, kakor je bilo sprva videti, temveč bo od naraščajoče paranoičnega Teddyja terjala mučno soočenje z lastno potlačeno, grozljivo preteklostjo.

Bom kar izdavil: tako kot nazadnje pri Tolpah New Yorka (kjer je prvič sodeloval z DiCapriom) ali Letalcu je Scorsese vnovič potrdil obrtniško dovršenost svojih izdelkov — tehnično brezhibnost, navdušujoče vrtoglavo hitchcockovsko stopnjevanje napetosti, temačno gotsko vizualizacijo, brezhiben in kljub dolžini filma nenavadno kratkočasen dramaturški lok, prepričljiv igralski performans, zloveščo (klasično) glasbeno podlago in zvočno kuliso — a zgodbovno ponuja zgolj solidno in preizkušeno formulo o sublimiranem psihološkem zanikanju ter reciklirano, za spoznanje nadgrajeno kompilacijo prepoznavnih žanrskih motivov.



Tozadevna primerjava z Fincherjevim Se7en (ne spomnim se, kje sem jo zasledil) pri tem ni ravno najboljša, niti vizualno niti sporočilno, tudi z legendarnim Formanovim Kukavičjim gnezdom ne, kljub (zdaj že dokaj klišejski) temačni sliki psihiatrične ustanove; če že, je mogoče najti paralele v zamotanem retrokurzivnem "nič-ni-kakor-je-videti" neo-noir trilerju Osumljenih pet (1995), bizarnih halucinacijah Kubrickovega Shininga (1980) ali sicer prezrtem, a vsaj za privržence žanra dokaj zanimivem nadnaravnem psihotrilerju Gothika (2003), s katerim si (nemara ne po naključju) celo deli odličnega Johna Carrolla Lyncha — vse skupaj zavito v opresivno noir vzdušje relativnostne shyamalanovske parabole, pri kateri se v finalnem zasuku (ki ga je, resnici na ljubo, v nenehnih prebliskih slutiti že dolgo pred tem) stvari postavijo v drugačno perspektivo. Sijajno kamero in otipljivo shizofreno tenzijo Scorsese začini s posttravmatskim vojnim sindromom (s čimer se morda na svojstven način pokloni kultnemu Taksistu) in zase tako značilnimi (arhetipsko krščanskimi) koncepti krivde, odrešitve ter inherentne mačistične nasilnosti. Celota pusti malce prežvečen vtis že videnega (vsaj, če poznamo filme kot The Others, Sixth Sense, A Beautiful Mind ipd.), a kljub vsemu sila usklajenega in zlasti zavoljo odlične glumaške zasedbe všečnega filmskega projekta.

3 komentarji:

  1. Brez edinstvene Scorsesejeve režije, bi se film zagotovo izgubil v množici psiholoških trilerjev, a prav Martyjeva suverenost in Leotova izjemna igra film dvigneta iz povprečja. Kot vedno: odlično zmontirano, prekrasna fotografija, srhljiva podlaga, vrhunska igra, a manjka nekaj drznejšega, bolj vizionarskega. Ob tako klasično arhetipski strukturi, nadpovprečna režija ne more kompenzirati za pomanjkanje svežine scenarija. Mene je vseeno prepričal, a v prihodnje upam, da bo Martin dobil v roke nekaj bolj markantnega, nekaj, kar bi pričaralo takšne občutke, kot jih je sprehajanje Travisa po ulicah velemesta.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam, po drugi strani pa je res tudi tole: od Scorseseja človek (no, vsaj jaz) pač pričakuje nič manj kot presežek, a nam zadnje čase servira bolj polikano evolucijo kakor revolucijo. The Departed rimejk (sicer odličen), Shutter Island pa prav tako kompilacija že videnih motivov (sicer prav tako odlična), nadgrajena s sijajno režijo in igralsko zasedbo. Pozabil sem omeniti še bogato glasbeno podlago, ki na pravih mestih dodobra izostri že tako lucidno in premišljeno kinematografijo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Izredno zakomplicirana zgodba kompleksna mogoče pregloboka za Scorseseja ne samo za njega ampak za vse filmarje saj film pušča interesantno veliko število prikritih globokih momentov, ki so izredno pomembni in mora biti človek izredno izredno na preži opazovati da ne bi ispustil to je točno take vrste film ki ga moraš sestavljati po koščkih in potrebuješ zrave premlevanje da dodaš pravi košček mozaiku vem da bluzim na primer meni je uspelo samo videti tisti moment če se spomniš ko leonardu sprašuje žensko o izginotju potem pa zaprosi kozarec vode to ji tudi Teddy prinese amapk v naslednji sceni ko prime kozarec no tako mi vidimo v resnici ženska sploh ne prime kozarca amapk igleda kot da pije ampak kozarca ni nikjer skratka zelo komplicirano če najdem videoposnetek na yt ti prilepim
    istal pa se, točno tako filmsko kritiko lepo spisano
    po mojem mnenju je ta film pisan na kožu Hitchcocku samo njemu ker če bi se ga lotu bi to ratala izjemno uspešna mojstrovina in mogoče tudi novi Psycho ali pa Rebecca zanimivo

    OdgovoriIzbriši