21. apr. 2010

Being John Malkovich (1999)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○
Being John Malkovich je film, ki misli, da je John Malkovich najbolj zanimiv človek na svetu. Ma dajte no, le kaj je tako zanimivega na človeku, ki ždi doma, se tušira, vozi s taksijem in recitira gledališke tekste. Pravzaprav ničesar. Da se razumemo, Malkovich zasebno ni Malkovich na filmu. In ravno v tem je glavna neumnost tegale odbitega filma, ki Malkovicha predstavi kot povsem navadnega Zemljana, potem pa proda zgodbo, da bi hoteli prav vsi postati John Malkovich. Povedano drugače, le zakaj bi hoteli postati John Malkovich, če je John Malkovich takšen kot vi? V tem ne vidim prav nobenega smisla in izziva, kar pomeni, da bi veliko raje postal kak Jack Nicholson ali pa Pamela Anderson in celo Paris Hilton, hudiča, tudi Damjan Murko in Whitney Houston. Tako bi se mi vsaj kaj dogajalo. —Iztok

Prosim, naj me kdo ustreli (bi rekel Al Bundy). Dotični film seveda nima nobene zveze s tem, koliko je (ali ni) John Malkovich zanimiv. Pravzaprav tudi z njim samim nima neposredne zveze — razen tega, da v njem igra samega sebe; bolje rečeno, nekakšno satirično pretirano različico samega sebe. Ker je med hollywoodsko srenjo v resnici (vsaj občasno) znan kot muhast, pikolovski in zlovoljen igralec s specifičnim smislom za humor, je vloga, kjer se tako groteskno posmehuje samemu sebi (in v širšem smislu vsej glumaški skupnosti) huronsko zabavna in pomenljiva.



Zdi se mi fascinantno, da sta v tem nenavadnem projektu prvič združila moči briljantni pisec Charlie Kaufman in scenarist, producent ter režiser (tedaj tudi še zet slavnega Francisa Forda Coppole) Spike Jonze, ter v svojem prvencu ustvarila čistokrvni kult. Pozneje sta sodelovala še v filmih Human Nature (2001), Adaptation (2002) in Synecdoche, New York (2008); pri prvem je sicer Jonze nastopil kot producent, režiral pa ga je mladi francoski cineast Michel Gondry, ki je s Kaufmanom potem posnel še vizualno in pomensko (tukaj omenjenem filmu dokaj sorodno) poslastico Eternal Sunshine of the Spotless Mind (2004).

Ne glede na to, ali je tukaj priobčena surrealistična komična drama (oz. dramedy) komu všeč ali ne (oz. ali se mu je ljubilo razumeti ali vsaj razmišljati o njej), bržčas mora priznati, da gre za huronsko nepredvidljivo, osupljivo izvirno ter sila bizarno zgodbo, ki takorekoč presega in odstopa od vsega, kar je dotlej videl. (Zase to vsekakor vem.) Kaufmanovi nedoumljivo večplastni metafilmski in metafikcijski zavoji že v njegovem prvem celovečercu nakazujejo pristop, ki je pozneje tako značilno zaznamoval njegovo scenaristično in dramaturško ustvarjanje. Bistvo torej ni v igralcu Johnu Malkovichu (med dolgoletno predprodukcijo filma, kjer je šlo slednjega predvsem prepričati o tem, da bi zaigral v njem, so nekateri producenti namreč resno razmišljali, ali bi nemara raje posneli Biti Tom Cruise ali kaj tretjega), temveč v duhovitem poigravanju s koncepti občutka identitete, percepciji javne zvezdniške izpostavljenosti in medijski manipulaciji s privzgojeno samopodobo.



Zgodba je verjetno dovolj znana: brezposelni lutkar Craig Schwartz (John Cusack) si po nasvetu svoje z živalmi obsedene žene Lotte (Cameron Diaz) začasno poišče službo kot arhivar v nenavadni tvrdki LesterCorp, ki posluje v polosmem (dobesedno, 7 ½) nadstropju častitljive stavbe Mertin Flemmer sredi New Yorka. V čudaško montypythonovskem okolju, katerega stropi segajo komaj 4 čevlje visoko in je med njimi nemogoče hoditi drugače kakor sključeno, spozna spogledljivo sodelavko Maxine (Catherine Keener) in jo začne obupano osvajati, čeprav svobodomiselna lahkoživka ne kaže pretiranega zanimanja zanj. Zato pa jo tolikanj bolj pritegne čuden pisarniški prehod, na katerega naleti Craig za eno od omar z dosjeji, in ki vodi v portal znotraj glave slavnega igralca. Kdorkoli gre skozenj, lahko (za omejen čas) iz prve roke doživi virtualno in čutno izkušnjo, kako je biti John Malkovich. Vendar je to šele začetek.

Kaufman se loteva zapletenih eksistencialnih vprašanj o istovetnosti, ki jih preneseno demonstrira na primeru osebnosti slovitega glumača. Vsi si želijo biti on; oz. tako vsaj mislijo, saj si v resnici želijo biti znana oseba ali celo zgolj kdo drug (tako slaven namreč spet ni, in nenehno ga zamenjujejo z nekom, ki je igral v "nekem filmu o ropu draguljev") ter skozi tuje oči in kožo v nekakšni igri (spolnih) vlog doživljati "pristno" interakcijo z okoljem. Še več: šele v Malkovichevi glavi se jim zdi, da so osvobojeni travm, osebnostno izpolnjeni in zvesti samemu sebi, združeni z najglobljimi podzavestnimi hrepenenji ter sposobni doživljanja nekaterih najintimnejših odnosov. Ta izkrivljena percepcija pa je le manipulacija nekega "višjega" lutkarja, ki zmedo identitet v resnici izkorišča za lasten zaslužek (Craig in Maxine pobirata vstopnino za obisk Malkovicheve glave) in z umetnim metafizičnim podaljševanjem predstave vseh predstav ustvarja lažno iluzijo nesmrtnosti.

Kakor v večini Kaufmanovih zgodb gre za satiro dojemanja družbenih vlog oz. koncepta "sveta, ki je en sam oder" (kakor je dejal Shakespeare) in cinično kritiko njegove izrojene pridobitniške sfere, namreč "tovarne sanj" Hollywooda (v širšem smislu celotne zabavljaške industrije), ki zbuja skomine po spremembi istovetnosti in skozi medijsko vcepljena hrepenenja o drugačni izkušnji kuje dobiček. Pri čemer je Kaufmanova največja odlika in spretnost ta, da ničesar ne očita naravnost — tako kot Woody Allen zgolj pridrži filozofsko-psihoanalitično zrcalo občinstvu, da v njem vidi tisto, kar želi (in zmore) videti.



Film je naletel na takojšnje navdušenje med publiko in kritiki ter si prislužil nekatere pomembne nagrade in nominacije. Osebno se mi zdi izjemno posrečena tudi igralska zasedba, saj v sijajni karakterizaciji praktično vsakdo nastopi v zanj skrajno netipični in komaj prepoznavni vlogi, skupaj pa prikažejo nadvse prepričljivo predstavo (kar je še ena vase zasukana Kaufmanova potegavščina), ki je tako spretno zastavljena, da nikoli ne zaide v skrajno grotesko ali odkrito farso. Če pustim briljantnega Malkovicha ob strani, se mi je Cusack prikupil še v filmih Bullets Over Broadway (1994), Grosse Pointe Blank (1997) in High Fidelity (2000); razmeroma spregledana igralka Keenerjeva (oskarjevska nominacija za stransko vlogo) je razen pri večjih produkcijskih projektih kot Capote (2005) in Synecdoche, New York (2008) prvovrstna v minimalističnih avtorskih dosežkih tipa odlični DiCillov Living in Oblivion (1995); dočim mi prelestne (tokrat pa namenoma spremenjene) Cameron bržčas ni treba posebej omenjati. (Slin, slin. Arrr.)

Trivia: zakulisno dogajanje iz filma Being John Malkovich se v svojevrstnem metafilmskem preblisku, kjer na prizorišče snemanja zaide Nicolas Cage kot Charlie Kaufman, pojavi v poznejšem Jonzovem projektu Adaptation (2002). Ki ga iz vsega srca priporočam (vsaj) v enaki meri kot tukaj priobčenega.

2 komentarja:

  1. Veliko raje bi postal Damjan Murko. Tako bi se mi vsaj kaj dogajalo." —Iztok

    I hear ya man. Life sucks.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kako lah ko pišeš da, o filmu o Jonu Mlakl... no onem ki je igral v onem fajn filjmu o ropu draguljev Jonh Malklolovich ni pomemben? Istok ima prav in je fajn recenzeriral. Drugače pa a si videu oni fajn filemček od recenzista pa njegovega Jodelna? Kdo bi si ob takem fajn prjatelju za želel otrok. Kar pa jasSno ne pomeni da recenzist o otrocih ne v vsega on je tudi na eno slavno šolo hodil za otroke vzgajat. Garty Farty

    OdgovoriIzbriši