6. apr. 2010

The Mission (1986)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Nenavadno nadarjeni britanski režiser Roland Joffé je velik del svoje kinematografske kariere od začetka posvetil televizijskim projektom (za BBC); dokler ni imel priložnost sodelovati s producentom Davidom Puttnamom, s katerim sta ustvarila eno najbolj navdihujočih, nesmrtnih zgodb o trpljenju in človečnosti Polja smrti (1984), ki je njegovim ustvarjalcem in igralcem prinesel nekatera najuglednejša filmska odličja. (O tem filmu bom zanesljivo še pisal.) Rojaka, ki ju je poleg kinematografije bržčas družil še sličen svetovni nazor in politično prepričanje (Joffé je bil zavoljo skrajnega levičarstva menda celo na črni listi angleškega MI5), sta že dve leti pozneje ob izvirnem scenariju slavnega Roberta Bolta (po knjižnih predlogah je napisal Lawrencea Arabskega, Doktorja Živaga, Moža za vse letne čase itd.) skupaj vnovič ustvarila brezčasno mojstrovino, o kateri pravkar razpredam; žal Joffé ni nikoli več ponovil uspeha obeh stvaritev, Puttnam pa se je pozneje poklicno posvetil laburistični angleški politiki.



Da sem ob mnenju ozkogledih in politično-kulturno obremenjenih ameriških kritikov (tipa Ebert) prejkone zadržan, sem že večkrat namignil; zlasti, ko nergajo nad tem, kako Misijon ne premore dovolj konsistentne in premočrtne dramaturgije. Nemara res — za nekoga, ki je vajen plehkih hollywoodskih akcijskih spektaklov in stereotipnih formul tovrstnega žanra, ki običajno vsebujejo motive junaštva, prijateljstva, po možnosti začinjene še s standardno ljubezensko zgodbo in črno-belimi liki protagonistov ter antagonistov (denimo Mannov Poslednji Mohikanec iz leta 1992). Manjše nedoslednosti lahko pripišemo naturalističnemu prikazu, premalo "dramatičnim" naturščikom in Jofféjevi neizkušenosti v njegovem šele drugem celovečercu — a sicer (mi) ni jasno, kako je filmu moč očitati pomanjkanje zgodbe; predvsem pa njene večplastnosti, realističnosti, avtentičnosti in pomenljive simbolike.



Kar zadeva slednjo: seveda, Misijon je film o žrtvovanju, odrešitvi in pristnem spreobrnjenju k (ateistični?) etiki humanizma. Prepoznavne motive zgodovinskih cerkvenih apetitov po oblasti in moči oz. oportunizem vatikanskih mogotcev, ki zavoljo imperialističnih interesov ugodijo teritorialnim zahtevam španskih in portugalskih političnih nasprotnikov ter tako žrtvujejo jezuitski misijon, je preprosto reducirati v ostro (levičarsko) kritiko religioznih institucij; a če bi bilo samo to, potem tudi v Formanovem Letu nad kukavičjim gnezdom (1975) zlahka vidimo le zgodbo o čudaško uporniškem pacientu umobolnice — ne pa prispodobo boja posameznika proti sistemu oz. njegovo zoperstavljanje nasilni institucionalizaciji, indoktrinaciji in enoumju. Še več: Joffé nas nikakor ne posiljuje s formulaično parabolo in enodimenzionalnimi liki, v katerih bi bilo videti junake na eni ter zlikovce na drugi strani. Če kaj, so le poraženci boleče znani: staroselska ljudstva, ki so naivno zaupala blagohotnim cerkvenim naukom o zveličavnosti, nazadnje pa svojo lahkovernost drago plačala (tudi z golim življenjem).



Zgodba spremlja sužnjelastnika in plačanca Rodriga Mendozo (Robert De Niro), ki se po razkritju prešuštniške žene in posledičnem uboju mlajšega brata (Aidan Quinn) pridruži misijonarju očetu Gabrielu (Jeremy Irons) v prizadevanju, da bi s skupnostjo jezuitov (Liam Neeson) prepričali hinavske cerkvene oblastnike o upravičenosti pokristjanjevanja in pomoči ljudstvu Guarani — zlasti po sklenitvi zloglasne madridske pogodbe leta 1750 med Ferdinandom VI. Španskim in Janezom V. Portugalskim, s katero sta si državi razdelili svoja kolonialna ozemlja v Braziliji. Rodrigo se v (sprva mazohističnemu) prizadevanju po moralni pokori pridruži jezuitskemu boju za misijon; vendar je upiranje neusmiljenim političnim igram zaman in nazadnje preraste v oborožen odpor, ko se papeški predstavnik (Ray McAnally) odloči za vsako ceno ohraniti cerkveni vpliv, tudi na rovaš indijancev Guarani in požrtovalnih misijonarjev.



Ob prepričljivi glumaški zasedbi, fantastični Morriconejevi glasbeni podlagi in presunljivi scenografiji na sijajno bogatem prizorišču pragozdu nad slapovi Iguassu posneta zgodovinska drama si je prislužila večino najuglednejših filmskih nagrad in nominacij. Osebno jo štejem za enega večjih filmskih biserov vseh časov — a bi bilo kljub temu krivično, če ne bi v kontekstu prikaza jezuitskega misijonarjenja vsaj omenil še malce pozneje posnetega Black Robe (1991), še enega srhljivo avtentičnega dokumenta tragičnih posledic osvajalske politike zahodnjaškega pridobitništva pod pretvezo duhovne in moralne "odrešitve" tamkajšnjih staroselcev. V njem je kot kruti poglavar kanadskih Irokezov odličen Raoul Trujillo, ki ga bomo v podobni vlogi pozneje prepoznali v Gibsonovi svojeglavi zgodovinski interpretaciji Apocalypto (2006). Taisti zgoraj omenjeni kritiki so se, zanimivo, klanjali tej brezglavi, akoravno dinamični in všečno živopisani (če že infantilni in zavajajoči) akcijski džungelski preganjavščini. Kako naj jih torej jemljem(o) povsem resno?

2 komentarja:

  1. Visoka ocena. Film je dober, ga nosim v spominu, sploh res odlično glasbeno podlago.

    OdgovoriIzbriši
  2. malo preveč cheesy film je

    OdgovoriIzbriši