28. apr. 2010

Sutjeska (1973)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Sinoči, po z zvenečimi slavnostmi ob dnevu boja proti okupatorju naphanem prazničnem televizijskem sporedu, je naša draga Poop TV za nameček predvajala še slovito vojno dramo dalmatinskega režiserja Stipeta Delića in slavnega ukrajinskega scenarista (in režiserja ter igralca) Sergeja Bondarčuka. Če se izognem cenenemu populizmu in pomenljivim ironičnim občutkom nekoga, ki mu kljub ranemu spominu na skupno enoumno preteklost (vem, star prdec sem) ni baš veliko do nostalgičnega obujanja preživetih ideologij, moram še tako prizanesljivo ugotoviti, da ob trhlem opiranju na zgodovinska dejstva tega dramatiziranega prikaza sovražne ofenzive (pete po vrsti) sil osi leta 1943 na ranjko Jugoslavijo tudi s filmografskega vidika ne gre jemati za vrhunsko mojstrovino.


Vsi tisti prizori, ki se gledalcu za vedno vtisnejo v spomin. Tu so pač samo nemška letala, ki bombardirajo pogumne partizane, kjer v prvih vrstah stojita Boris Dvornik in Bata Živojinovič. Tu je pač Bert Sotlar, ki mu Nemci ubijejo prav vse sinove. Tu je Milena Dravić, ki ji morajo odrezati nogo. In seveda, tu je Tito, ki se okoli sprehaja z ranjeno roko, gre med soborce, jim vliva pogum in navduši angleškega vojaka, ki ga igra Relja Bašić. —Iztok

Ne delam si utvar, da so bile partizanske filmske epopeje, celo tiste največje mednarodne koprodukcije, kaj drugega kot od države spodbujeno medijsko sredstvo za politično-ideološko indoktrinacijo. (Se spomnite propagandnega fašističnega filma v Tarantinovih Neslavnih barabah?) Pa ne obsojam niti te sicer ne ravno hvalevredne historične nujnosti — takrat so bili pač taki časi — in še manj tistih, ki jim je umotvor kljub vsemu še dandanes všeč. Navsezadnje prinaša trpke zgodbe o ljubezni in prijateljstvu partizanskih borcev za (tako ali drugačno) svobodo in zlasti številne njihove osebne žrtve, ki naj bi v pretresenem občinstvu zbudile empatično hvaležnost nad vsem, kar danes uživamo.



Pa še sam bi bil hinavec, saj mi štiri leta prej posneta Bulajićeva Neretva (1969) vendarle zbuja znatno večje zanimanje in razstira nekatere neovrgljive filmske kvalitete. In zdi se mi, da so v njej nekateri tehnični vidiki bolje predstavljeni, denimo govorna sinhronizacija — ne glede na to, ali so tuji ali "domači" protagonisti. V obeh primerih nas režimu lojalni ustvarjalci sicer posiljujejo s čustveno patetiko in svetoboljem in pri obeh filmih nastopi železna partizanska glumaška trojica (Ljubiša Samardžić, Bata Živojinović, Boris Dvornik), a mi je bila nemara vodilna postava zvezdniških imen (Yul Brynner, Hardy Krüger, Franco Nero, Orson Welles, Curd Jürgens) pri zgodbi o slovitem improviziranem mostu čez Neretvo preprosto bolj všečna od predstave (po mojem skromnem mnenju) enega razmeroma precenjenih glumačev, ki v Sutjeski dokaj leseno zaigra Tita — namreč Richarda Burtona. Da se klasično izobraženi in na odrskih deskah uveljavljeni igralec (celo v tistih časih in razmerah, ko tovrstna avtentičnost bržčas ni bila primarnega pomena) ne bi mogel naučiti tistih nekaj dialogov srbščine/hrvaščine (srbohrvaščine?), težko verjamem — celo če bi sinhroniziral samega sebe ali pa bi mu glas posodil kdo drug, ki bi bil v svojem performansu nekoliko manj smešen z brezhibno angleščino in bi namesto tega dobro govoril materni jezik.



Kakorkoli — trivia glede anekdotično zanimivega valižanskega glumača je sila različna. Po enih virih naj bi občudoval Josipa Broza in bil počaščen, da lahko v filmu zaigra tako veliko osebnost (menda sta bila celo osebna prijatelja, ali kaj); po drugih pa v tedaj nenehni alkoholni omami povečini ni niti dobro vedel, koga igra, in so ga morali občasno, zaudarjajočega po njegovi ljubi žganici, dobesedno prinesti na snemanje.

Eh, kdo bi vedel, in pravzaprav ni važno. Vojni drami vsekakor ne oporekam nekaterih vrlin, denimo spektakularne scenografije, dobrega zgodbovnega tempa (z nekaterimi sicer motečimi dramaturškimi nedoslednostmi), inovativnih snemalnih prijemov in predvsem spoštljive avre velikopotezne megaprodukcije tedaj najvišjega ranga (najbolj očitne ob velikanskem številu statistov). Obenem pa se morem spotakniti ob ideološko obremenjenost, dvomljiv enostranski prikaz in razmeroma ozkogledo družbeno-psihološko perspektivo tovrstne kinematografije, zaradi česar je film še najbolj primeren kot študija nekega (filmskega) obdobja za tiste bolj vnete cineaste.

1 komentar: