2. maj 2010

Hellraiser (1987)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

We'll tear your soul apart!

Filmski kult je (običajno žanrski, nizkoproračunski in produkcijsko neodvisni) umotvor, ki si je med leti pridobil neomajno zvesto, a razmeroma specifično profilirano občinstvo (navadno znotraj določenih subkultur oz. etničnih, trendovskih ali starostnih skupin). Praviloma ni naletel na (takojšnje) odobravanje kritikov in marsikateri kult je tudi finančno (sprva) pogorel; nekateri pa so presegli marginaliziran status in postali klasika ali celo obče sprejet in širši publiki všečen filmski projekt.



Who are you? —Explorers in the further regions of experience. Demons to some. Angels to others.

Ob današnjem ogledu režijskega celovečernega prvenca slavnega britanskega pisca fantastičnih grozljivščin Cliva Barkerja se je tega vsekakor dobro zavedati. Naiven, neizkušen gledalec bi se kajpak huronsko osmešil, ako bi jel objestno razglašati, kako ridikulozen in kvečjemu grotesken je pričujoči umotvor, ki da ga ni "niti najmanj prestrašil", češ "kakšen kult neki". Ali koga film prestraši in se mu zdi vreden statusa, ki si ga je pridobil, je tako pomembno kot lanski sneg — kultov namreč ne opredeljuje percepcija in osamljeno mnenje kateregakoli posameznika (sploh pa ne iz današnjega zornega kota), temveč konsenz obsežne skupine njegovih privržencev (med njimi nemara tudi filmskih kritikov); morda celo dolgo prej, preden se je prislovični mladi cineast sploh rodil. No, to smo torej pojasnili.

You solved the box, we came. Now you must come with us, taste our pleasures.



Skrajni sadomazohizem, (samo)trpinčenje telesa s piercingi in drugimi kovinskimi vsadki, mračne fetišistične seksualne perverzije in sprevrženo nasilni spolni performansi se pogosto (včasih kot predsodek) povezujejo s homoseksualnostjo in z ekstravagantnimi čustveno-telesnimi nagnjenji. Ne bom šel tako daleč, da bi suvereno soglašal z onimi, ki v tovrstnem (samo)nasilju vidijo potlačene kompenzacije za neizživete in družbeno nesprejemljive prvinske želje posameznikov, ki s trganjem človeškega mesa sublimirajo (ali nezavedno kaznujejo) lastno "izrojenost" ter "nenormalnost" — čeprav je v temu primeru takim sugestijam težko oporekati. Barker, čigar pisateljski sloves je vsaj enakovreden tistemu njegovega ameriškega kolega in sodobnika Stephena Kinga, je namreč danes izpričani homoseksualec in s partnerjem, fotografom Davidom Armstrongom, živi v Los Angelesu. So torej v usnje in verige odeti morilski stvori iz namišljenih peklenskih dimenzij morda zgolj demoni notranjega boja pisatelja z lastno seksualnostjo v (preteklih) časih, ki tovrstnim liberalnim pogledom niso bili (vedno) naklonjeni? Ne vem. Dejstvo pa je, da zločeste in morasto srhljive kreature (Pinhead in Cenobiti) v taki ali drugačni obliki nastopijo v marsikateri krvavi Barkerjevi pripovedi (in po njej posnetih filmih, denimo sorodni The Midnight Meat Train), v kateri se ta avtor ubada z "nedoumljivostjo mesa", a se ob tem morda sprašuje, kaj je v resnici normalno in ali je meja med moralnostjo ter zadovoljevanjem osnovnih subjektivnih potreb strogo družbeno določena.



I thought I'd gone to the limits. I hadn't. The Cenobites gave me an experience beyond limits... pain and pleasure, indivisible.

Kakor je trapasto oporekati kultnemu statusu Hellraiserja, je nesmiselno tudi trmasto zatiskanje oči pred tem, da bi ga razumeli s prenesene in simbolične perspektive. Če ga gledamo dobesedno (povzetek vsebine je tukaj), namreč opazimo še za tiste čase (in kljub nizkemu proračunu) trhlo in nekonsistentno dramaturgijo, nepovezane meandre surrealističnih pripovednih niti in sila nesimpatetične, komajda življenjske like. Ozki temačni hodniki, gnusne zobate pošasti, razgaljanje tabujev, aluzije na religiozno in etično (ne)sprejemljive moralne kodekse, družbena satira nefunkcionalne in razpadajoče družine, čustveno odtujene, frigidne in (normalne) ljubezni nezmožne ženske (beri: matere) ter bodisi ekstremno deviantni in k impulzivnemu užitkarstvu nagnjeni ali pa neodločeni in v usodo apatično vdani moški (beri: očetje) — skratka, vsakdo naj se sam odloči, ali je tukajšnje pleteničenje zgolj puhlo razpredanje kvazifreudovskega socio/psihologa ali pak upoštevanja vredna pomenska substančnost, ki jo gre iskati v arhetipski in (vsaj za moje pojme) precej razkrivajoči Barkerjevi fantazmagoriji.

We have such sights to show you!



Kar pa zadeva finančno plat: film je po svetu iztržil 15-kratno (po nekaterih ocenah 20-kratno) vsoto svojega proračuna v znesku milijona dolarjev in ga je po teh merilih mogoče šteti za uspešnega. Da ne govorim o tem, kako je zaplodil franšizo s kar osmimi nadaljevanji in med cineastično srenjo velja vsaj za tako nesmrtno avtorsko klasiko kot Romerov Night of the Living Dead (1968), Lynchev Eraserhead (1977), Raimijev The Evil Dead (1981), Cravenov A Nightmare on Elm Street (1984) in podobne filmske legende.

No tears, please. It's a waste of good suffering.

1 komentar:

  1. seveda legendarni film, a moram priznati, da nikoli nisem bil privrženec franšize. zame je bil prvi pojem vedno mike myers potem pa dolgo nič. vseeno si v meni zbudil eno nostalgično iskrico in si ga kanim v kratkem še sam pogledati.

    OdgovoriIzbriši