1. maj 2010

I, Robot (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

What if I'm right? —Well, then I guess we're gonna miss the good old days. —What good old days? —When people were killed by other people.

Tole je seznam stvari, ki so skupne filmskemu umotvoru režiserja Alexa Proyasa in njegovemu istoimenskemu knjižnemu predhodniku slavnega rusko-ameriškega sci-fi avtorja Isaaca Asimova (pravzaprav zbirki devetih kratkih zgodb) iz leta 1950, po katerem se zgleduje:
— naslov

1. A robot may not injure a human being or, through inaction, allow a human being to come to harm. 2. A robot must obey any orders given to it by human beings, except where such orders would conflict with the First Law. 3. A robot must protect its own existence as long as such protection does not conflict with the First or Second Law.

Že prav, saj ni ravno tako — skupni so jima še sloviti trije zakoni robotike, ohlapno predstavljeni liki racionalne in čustveno hladne robo-psihologinje dr. Calvinove (Bridget Moynahan), vodje razvojnega oddelka pri tvrdki U.S. Robots and Mechanical Men dr. Alfreda Lanninga (James Cromwell) in njegovega direktorja ter soustanovitelja Lawrenca Robertsona (Bruce Greenwood), verjetno pa še kaj. Ciljam na nekaj drugega; da se je v filmski (recimo temu tako) interpretaciji literarne premise izgubilo kar precej družbeno-kritične sporočilnosti in za ta literarni žanr tako značilnega satiričnega podtona; ostal pa je s posebnimi učinki naphan akcijski product placement (Converse, JVC, Audi) ter ne prav huronsko smešni in kulturnih referenc polni obešenjaški dovtipi temnopoltega, futurističnega, s preteklostjo in z roboti obsedenega ciničnega street-wise detektiva Spoonerja (Will Smith), ki so zabavni predvsem zaradi kontrasta, v katerem so vsi drugi glumači tako leseni in takojšnje pozabe vredni. (Ah, saj res, igra tudi Shia LaBeouf, sem pozabil.) Proyas je sicer v tehničnem in obrtniškem smislu svoje delo opravil dobro, a bi si osebno želel, da bi mu vdihnil resnejše in temačnejše podtone, kakor v svoji mistični akcijadi The Crow (1994) ali odlični neo-noir retrofuturistični alegoriji Dark City (1998). Tokrat se je strogo držal preizkušene mainstreamovske premočrtnosti — torej razgibane pripovedi, a sila poenostavljene (in mestoma hudo nedosledne) dramaturgije, enodimenzionalne karakterizacije likov, preveč stilizirane in stripovsko neprepričljive vizije morebitne prihodnosti, otročje preprostih zapletov in prežvečenih enozložnih dialogov. Ne vem, ali je namenoma skušal poustvariti kiberpankovsko premiso o uporniških robotih (Odiseja v vesolju, Terminator) in njihovem ozaveščanju ter počlovečenosti (Blade Runner, A.I. Artificial Intelligence), saj so te prvine v Asimovih romanih veliko bolje artikulirane — a če je tako, mu je pri scenariju umanjkal kanček kompleksnosti in pretanjene humanistične etike tega pisatelja.
In sedaj imamo še enega Robota, prijaznega Sonnyja, ki hoče rešiti svet. Ki pomaga policistu Willu Smithu in psihiatrinji Bridget Moynahan. Ki se upre sistemu in še enemu sistemu ter ubere popolnoma svojo pot. Ki je še pametnejši od pametnejših robotov, ki so zamenjali stare robote. Ki čuti in razmišlja s svojo glavo. Ki noče biti več Ostržek, ki noče biti le A.I.. Ki hoče sanje. Svojo inačico Blade Runnerja. Ki veš čas išče Harrisona Forda in se mora pač sprijazniti z Willom Smithom, sestričom Robocopa, ki mu je inženiring dal umetno roko in pljuča. —Iztok



Da ne bom pretirano prdljiv in krivičen: Proyasov Jaz, robot (še največ podobnosti ima z zgodbo Little Lost Robot v omenjeni zbirki) je zabaven, dinamičen in lahko razumljiv žanrski tobogan, ki nam dopoveduje, da je človečnost najti v preseganju gole racionalne kalkulativnosti, v neindoktrinirani in samosvoji edinstvenosti (ki lahko celo deluje kot pomanjkljivost), v sočutju in zmožnosti samostojnega odločanja o svoji prihodnosti. Celostno pa žal ne obeta veliko več kot katerikoli lahkoten in vratolomen poletni blockbuster. Kot strasten privrženec tega literarnega žanra zato raje kot ogled filma priporočam branje katerega dela iz fascinantnega Asimovega knjižnega opusa, nečesa najboljšega, kar nam je kdaj zapustil kakšen pisec znanstvene fantastike. (Ob častnih izjemah nekaterih najboljših med njimi, denimo Stanisłava Lema, če smem takole subjektivno navreči, khm khm.)

2 komentarja:

  1. Se povsem strinjam! Razen specialnih efektov in nekaterih smelih akcijskih prijemov, je film bolj ali manj smešen proizvod za mase. Nikoli me ni ganil, ko pa sem ga pred dnevi tretjič na hitro ošvrknil, se mi je zdel že rahlo smešen in žaljiv... Luka lahko ga izpustiš...

    OdgovoriIzbriši