25. maj 2010

Johnny Mnemonic (1995)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Prisrčno pozdravljeni. Z vami sem spet gostitelj oddaje Kako v 7 Preprostih Korakih Izdelati Beden Film, kjer bomo danes govorili o preizkušeni formuli mnogih nadebudnih producentov, scenaristov in režiserjev, kako potencialno zanimivo ter sila obetavno zgodbovno premiso predelati v zaudarjajoč filmski kupček govejih izločkov.

Basically what happened was it was taken away and re-cut by the American distributor in the last month of its prerelease life, and it went from being a very funny, very alternative piece of work to being something that had been very unsuccessfully chopped and cut into something more mainstream. —William Gibson


Kako torej narediti žlahtno dehteč cineastični iztrebek?

1. Vzemite knjižno predlogo (oz. istoimensko kratko zgodbo) slavnega pisca znanstvene fantastike (ki je s kultnim Nevromantom opredelil in zakoličil literarni kiberpank) ter jo okrnite za osnovne družbenokritične elemente in s tem vso sporočilnost tega podžanra, ki se v implicitni kritiki kapitalistične paradigme osredotoča na čustveno in moralno razčlovečenost postmodernističnega človeka, njegovo nemočno ujetost v sterilno tehnološko determiniranost in vpetost v politično-gospodarski novodobni orwellovski monopol vsenavzočih svetovnih korporacij. ●2. Čeprav prvotni zgodbi odvzamete nekatere najbolj simbolične in pomenske dele, ključnim likom pa bistveno spremenite kontekst, vsekakor ohranite njen najbolj stupiden koncept: da je v futuristično obarvani digitalni prihodnosti kljub razvoju tehnologije prenosa na daljavo, elektronskim (on-line) omrežjem in robustnim šifrirnim algoritmom še vedno najvarneje pošiljati podatke fizično — dobesedno v glavi mnemoničnega kurirja, ki potem teka od Poncija do Pilata na begu pred jakuzami in morilskimi kiborgi. ●3. Na režiserski stolček posadite docela neizkušenega multimedijskega umetnika, kiparja in slikarja, ki je pred tem režiral le zanemarljivo število (ne posebej impresivnih) glasbenih videospotov in kratkih filmov. ●4. Večino proračunskih sredstev namenite ridikuloznim posebnim učinkom, ki naj bi predstavljali "virtualnost" in "kiberprostor" in kakršne ste nekaj let poprej videli denimo v filmu The Lawnmower Man (1992) — kljub temu, da je dotični (med drugim prav zaradi slednjih) v cineastičnem smislu nemarno pogorel — in jih potem ponavljajte v nedogled, bodisi v dramaturškem kontekstu ali zunaj njega. ●5. Angažirajte nekatera znana igralska imena, za katera se vam zdi, da bi utegnila pritegniti pozornost (če že ne bi navdušila), recimo temnopoltega glumaškega raperja Ice-T-ja, večnega negativca Uda Kiera, slaboritnega mišičnjaka Dolpha Lundgrena in za nameček še legendarnega japonskega režiserja, scenarista in igralca Takeshija Kitana — ter jim naročite, naj po mili volji improvizirajo svoje dialoge. ●6. Za glavno vlogo najemite glumaško brezizrazno bukovo poleno Keanuja Reevesa in mu pihajte na dušo, češ da je njegova pregovorno slaba igra zgolj odraz zavisti nekaterih nepoznavalcev, ki ne cenijo njegove neverjetne ekspresivnosti, in naj se nosilne vloge po lastni presoji loti po svoje. (Ko potem za najslabšega igralca prejme nominacijo za zlato malino, je to itak le ironična potrditev te nerazumljenosti.) ●7. Ko čez nekaj let brata Wachowski pri svoji Matrici (1999) v glavni vlogi vnovič angažirata Keanuja, jima čestitajte za sijajno izbiro igralca. (Edina, a zato tolikanj bolj kričeča napaka njunega edinstvenega filma.)



Listen. You listen to me. You see that city over there? THAT'S where I'm supposed to be. Not down here with the dogs, and the garbage, and the fucking last month's newspapers blowing back and forth. I've had it with them, I've had it with you, I've had it with ALL THIS. I want ROOM SERVICE! I want the club sandwich, I want the cold Mexican beer, I want a $10,000-a-night hooker! I want my shirts laundered... like they do... at the Imperial Hotel... in Tokyo.

Kaj bi še razpredal. Johnny Moronic Mnemonic je bil takojšen finančni in kritiški polom, režiser Robert Longo pa k sreči po tistem ni posnel ničesar več. (Kdo bi vedel, zakaj.) Ogled tega skrpucala lahko mirno izpustite; namesto tega si raje (še enkrat) oglejte filme Blade Runner (1982), The Terminator (1984), RoboCop (1987), Total Recall (1990), Strange Days (1995), The Fifth Element (1997), The Matrix (1999), Equilibrium (2002) in Minority Report (2002), enako kultna animeja Akira (1988) in Ghost in the Shell /Kōkaku Kidōtai (1995), ali pa si na računalnik naložite še vedno neprekosljivo prvoosebno RPG miselno-akcijsko igro Deus Ex.

8 komentarjev:

  1. ali pa si na računalnik naložite še vedno odlično [b]strateško[/b] prvoosebno akcijsko igro Deus Ex.
    ----
    lol

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za komentar. Igra je vsekakor strateška, nemara ne po uradnem žanru, zagotovo pa po možnostih, ki jih dopušča, saj je večino situacij mogoče rešiti na več načinov - odvisno od strategije, ki jo uporabiš.

    OdgovoriIzbriši
  3. True, pravi ološ od filma. Pa predloga res obljublja. Upajmo, da bo z Nevromantom kaj boljše, čeprav se ga je zdaj lotil že tretji režiser (Vincezo Natali) v petih letih, pa še vedno nič drugega ni znano.

    OdgovoriIzbriši
  4. Po takratnih besedah ustvarjalcev je bila takrat (in še je) Deus Ex edina akcijska igrica, katero si lahko obrnil brez strela/uboja. Takrat pa si potreboval predvsem strategijo.
    Kar se pa tiče Johhnya, pa se prav tako strinjam. Hmmm, če ne bi bilo prav tega filma, ne bi postala tudi Matrica to kar je. Predvsem zaradi Reevesa - porazni kot Johhny (in v vseh ostalih njegovih filmih), presenetljivo primeren kot Neo.

    OdgovoriIzbriši
  5. Deus Ex je sicer ena od mojih omiljenih iger, čeprav nikoli nisem bil hud pristaš FRP jajcanja, tistega neskončnega sestavljanja likov in odločitev na vsakem koraku. Z velikim veseljem sem prav pred kratkim ugotovil, da izjemno lepo (v oknu Wine) deluje tudi v Ubuntuju (10.04 LTS).
    Yay! :D

    OdgovoriIzbriši
  6. Katere pa so še tvoje omiljene igre?

    Sicer pa agree na odličnost Deus Ex igre; je tudi meni ena najljubših. Drugega dela pa nisem igral, ampak po recenzijah sodeč itak ne zamujam ničesar.

    OdgovoriIzbriši
  7. He, he, v glavnem je tako - svoje igre imam rad tako kot svoje filme: starejše so povečini boljše od novejših. Med strategijami sem največ časa zabil pri franšizah Dune, Sim(x) in (x)Craft, med miselnimi streljačinami mi je (razen Deux Ex) absolutni zakon vsa franšiza Half-Life, pri avanturah pa so mi še vedno sila všečne LucasArtsove, čeprav sem vse po vrsti obrnil že N-krat. Vem, star sentimentalnež sem. ;)

    OdgovoriIzbriši
  8. Haha, dobro si ga. No, tudi meni nikoli, ampak res nikoli ni potegnil, izguba časa in energije. Oh Keannu...

    OdgovoriIzbriši