10. maj 2010

Kill Bill: Vol. 1 (2003)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

V značilno retro-psihedelični najavni špici umotvor vnaprej oznanja, da gre za četrti Tarantinov celovečerec (po filmih Reservoir Dogs, Pulp Fiction ter Jackie Brown), osebno pa oba dela filma Kill Bill — ki ju gre jemati kot nedeljivo celoto — štejem za svojo drugo najljubšo Quentinovo kreacijo (gotovo ima vsak ljubitelj podoben seznam sebi najljubših, tale je po naključju moj); takoj za neponovljivim kultom Šund (1994) in pred legendarno, po romanu Elmorja Leonarda Rumov punč prirejeno črno kriminalko Jackie Brown (1997). Če dovolite: Neslavnih barab (2009) osebno pač nimam za njegov najboljši (ali najbolj všečen) dosežek, kljub vsesplošnem navdušenju (in celo mnenju samega Tarantina) ter ob nespornem dejstvu, da tej mojstrovini nikakor ne oporekam najvišjih filmskih kvalitet. Žalibog. Sem pač avtorski improvizaciji, nedovršeni izvirnosti in tradicionalizmu zapisan, nazadnjaški filmoljub. Oh, ja.



Dasiravno se mi zdi prav Ubila bom Billa dotlej nemara najznačilnejši "Tarantinovec" — vsaj, če kot kriterij jemljemo naphanost z vsemi mogočimi cineastičnimi pokloni, nepozabnimi enovrstičnicami in glasbo prejšnjih desetletij, multižanrskimi referencami na pop-kulturo (in celo prejšnje Tarantinove stvaritve), vizualnimi ter vsebinskimi namigi in hiperdinamično eksploitacijsko (šundovsko-stripovsko) estetiko, ki so proslavili slovitega kalifornijskega scenarista in režiserja. Njegovi filmi bržčas niso namenjeni priložnostnemu nedeljskemu kinogledalcu; prej filmskemu geeku nerdu zanesenjaku, če že ne poznavalcu, ki zna v navidez naključnih in prejkone bizarnih likih, kostumografiji, dramaturgiji, montaži, vizualizaciji, mizansceni, fotografiji in nenavadnih multimedijskih (tokrat animiranih) vložkih prepoznati duhovit homage žanrskim predstavnikom minulih obdobij in celo kinematografiji sami. Prislovični cineast tako ve, da rumeno-črni kostum Ume Thurman ni nobeno naključje, da črne obrazne maske mečevalsko-pretepaškega mafijskega klana "Norih 88" niso le čudaška kostumska domislica, da niti David Carradine (Bill) niti Sonny Chiba (Hattori Hanzo) ne nastopita v filmu slučajno in da ima pravzaprav skoraj vsak prizor in razplet dogodkov svoje pomenljivo simbolično ozadje. (Seznam vseh referenc je tukaj.)



Čeprav se je pripovedno v precejšnji meri naslonil na japonsko dramo Lady Snowblood iz leta 1973 (pozneje je nastala tudi istoimenska manga) o krvavem maščevanju obupane ženske, ki so ji bili v mladosti umorili starše, je v zgodbo o Nevestinem (Uma Thurman) povračilu vpletel še poklone cenenim splatter grozljivkam (tako vzhodnjaškim kot zahodnjaškim) in samurajskim arhetipom, borilnim hongkonškim serijam, klasični kitajski (wuxia) ter japonski (jakuza) kinematografiji, špageti vesternom in (black)eksploitacijam nižjega ranga — vse skupaj začinjeno s sarkastičnim tarantinovskim humorjem, nostalgično glasbo iz zadnjih dekad prejšnjega stoletja ter zamotano v posamezna poglavja, ki spremljajo maščevalni pohod nekdanje pripadnice posebnih morilskih enot s kodnim imenom "črna mamba", ki prečrtava imena nekdanjih pajdašev na svojem črnem seznamu, dokler ne bo prišla do zadnjega, ki se glasi "Bill".
In nič ni bolj veličastnega od filma, kjer se ženska maščuje svojim rabljem ter pri tem uživa bolj kot pri seksu. Prav imate, Kill Bill: Vol. 1 in Kill Bill: Vol. 2 sta čista pornografija, le da glavnim igralcem sploh ni treba seksati, saj jim pride povsem drugače. Čista poetika in film, ki bi moral dobiti Nobelovo nagrado za izvirnost. —Iztok



Kar zadeva glasbo, je eklektični soundtrack iz Tarantinovih filmov vsaj tako kulten kot njegove enovrstičnice in stilizirani stripovski motivi: čeprav je marsikdo komajda slišal za Nancy Sinatro in/ali ne zna našteti kakšnega njenega hita, bržčas hipoma prepozna udarni Bang Bang (dočim se mu The Lonely Shepherd zdi od nekod znan, čeprav ni dobro prepričan, od kod). Podobno velja za večino Quentinovih filmov: le kdo bi kdaj izvedel (ali se vsaj spomnil) sijajnih skladb kot Son of a Preacher Man (Dusty Springfield) ali Girl You'll Be a Woman Soon (Neil Diamond) iz Šunda ali Across 110th Street (Bobby Womack) ter Street Life (Randy Crawford) iz Jackie Brown, če jih ne bi iznajdljivi režiser tako posrečeno vkomponiral v nepozabne prizore svojih umotvorov? Glasba igra pomembno vlogo v njih in pusti vsaj tako unikaten vtis kot kamera, montaža in dialogi; da o drugih prepoznavnih Tarantinovih vtisih ne govorimo. (Ste opazili njegov fetiš na gola ženska stopala?) Vzemimo za primer prizor, ko pride Nevesta v zanikrni japonski lokal na Okinavi, kjer za pultom stoji izdelovalec vrhunskih katan Hanzo, in ki v kombinaciji s poznejšim kadrom, ko ji predaja posebej zanjo izdelan meč (in še poznejšim končnim dvobojem z O-Ren Ishii v zasneženem zenovskem vrtu), vključuje takorekoč vse najpomembnejše vzorce japonskega samurajskega filma. (Nič čudnega, da je bil z duhovitimi dialogi predmet takih in drugačnih parodij.)



Tarantino je vselej bil (in upam, da bo vedno ostal) sebi zvest avtor "filmov o filmu", s čimer se ne poklanja le kinematografiji in stanovskim kolegom ter predhodnikom, temveč tudi vsem tistim gledalcem, ki prisegajo na vse citirane žanre. Ne preseneča, da si je sčasoma pridobil obširno, hvaležno in nadvse lojalno mednarodno skupnost oboževalcev, s kakršno se more pohvaliti le malokateri sodobni filmski ustvarjalec.

Oba dela filma Kill Bill sta naletela na huronsko navdušenje med cineastično srenjo in kritiki ter sta po vsem svetu skupaj pridelala več kot spoštljivih 330 milijonov dolarjev zaslužka. Tarantino pa je za leto 2014 menda že napovedal še tretji del.

5 komentarjev:

  1. tik pod Šundom in Barabami, zame ....

    OdgovoriIzbriši
  2. Ma kaj pa vem. Prvi del me je sezul, drugi pa pustil prav pošteno hladnega. Zakaj tako, konec koncev gre za isti filjm, ne vem, ampak občutek sem imel kot da bi se vse skupaj dalo spraviti v en sam, sicer malo daljši filjm. Hvala za info da se pripravlja tretji del, pojma nisem imel o tem, čeprav glede na to, da je Bill mrtev , ne vem o čem bi lahko pripovedoval (o tem kako bo Uma vzgajala svojo hči? Boooooooooooooring!), ampak bom kuj preveril :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Saj pravim, verjetno ima vsak svoj seznam najljubših Tarantinovih umotvorov in veseli me, da nas je toliko, ki jim je zanimiv. Si pa upam stavit, da je Kill Bill pri vseh gotovo vsaj med petimi najljubšimi Quentinovimi filmi doslej.

    OdgovoriIzbriši
  4. Tik pod Šundom, Jackie Brownom, Barabami in Steklih psov zame... Torej, komaj v prvo petorko - še vedno pa zelo dober izdelek

    OdgovoriIzbriši
  5. v tem filmu je vse popolno (vol. 1+2)

    meni pomeni še veliko več, kot le najboljši tarantinov film

    OdgovoriIzbriši