16. maj 2010

Kill Bill: Vol. 2 (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Looked dead, didn't I? But I wasn't. But it wasn't from lack of trying, I can tell you that. Actually, Bill's last bullet put me in a coma. A coma I was to lie in for four years. When I woke up, I went on what the movie advertisements refer to as a 'roaring rampage of revenge.' I roared. And I rampaged. And I got bloody satisfaction. I've killed a hell of a lot of people to get to this point, but I have only one more. The last one. The one I'm driving to right now. The only one left. And when I arrive at my destination, I am gonna kill Bill.



Torej: oba dela Quentinove mojstrovine Kill Bill kaže jemati kot nedeljivo celoto in zato ju štejem(o) za en film. Kljub temu sta obe polovici štorije o krvavem maščevanju "Neveste" Beatrix Kiddo pri marsikaterem gledalcu, celo ljubitelju Tarantina ali poklicnem filmskem kritiku (ali recenzistu™), naleteli na nenavadno različen odziv in ocene.
In če je bil prvi Bill takojšna klasika, bo drugi Bill do klasike moral počakati še kakšno leto ali dve. [...] Svežo inačico Pokola z motroko, ki ga preživi samo Nevesta. Maščevalna Anastasija Romanov, ki nadaljuje svoj križarski pohod in svoj divji zahod. Svojega Leoneja in svojega Johna Wooja. Ki še vedno vihti sabljo kralja Arturja. Ki se spravi nad Billovega brata Buda (Michael Madsen) in na svoje nekdanjo sodelavko Elle Driver (Daryl Hannah). Ki jo zaprejo v krsto, jo ustrelijo in nafilajo z uspavali. Vse zaman. Punce se ne da ustaviti. Niti za trenutek. Punca je jezna, besna in razpenjena. Kot junakinja filma I Spit On Your Grave, ki je enemu izmed svojih posiljevalcev odgriznila penis. —Iztok

Naj ugibam. Prvič (že) zato, ker je prvi del vsaj iz običajnega kinematografskega aspekta frustrirajoče (a ne slučajno) nezaključen; pravzaprav se konča prav ob razkritju najbolj intrigantnega podatka,  SPOILER  da je namreč Nevestina (Uma Thurman) hči v resnici živa. Na nadaljevanje zgodbe je bilo treba počakati leto dni in marsikdo se je pridušal, kako gre za neokusno Quentinovo potegavščino, ki naj bi bila zgolj ceneno vzbujanje čudaškega senzacionalizma ter navaden komercialni nateg v smislu "enega filma za ceno dveh".



They say the number one killer of old people is retirement. People got 'em a job to do, they tend to live a little longer so they can do it. I've always figured warriors and their enemies share the same relationship. So, now you ain't gonna hafta face your enemy on the battlefield no more, which "R" are you filled with: Relief or Regret?

Drugič in predvsem pa se dela že na zunaj slogovno in dramaturško opazno razlikujeta. Kar je že spet razdelilo cineastično občestvo na one, ki malikujejo bodisi prvi, bolj kinetični in krvavi, bodisi drugi, bolj retorični in fotografsko kontemplativni del. Če se v prvem delu Tarantino klanja povečini samurajskim in borilnim eksploitacijam, potem se v drugem delu pretežno (a vendarle ne izključno) poigrava z vizualizacijo in naracijo špageti vesternov ter obskurnih minimalk B produkcije. Če se je zdelo samoumevno, da bo skušal prvi hiperdinamični in ultranasilni del preseči z enako formulo, potem je (v presenečenje enih in navdušenje drugih) to predvidljivo in neuspešno formulo obrnil na glavo — in z (relativno) umirjenim nadaljevanjem dosegel veliko večji učinek.

How do I look? —You look ready.



Osebno ne preferiram nobene od obeh polovic; kot rečeno (še tretjič), jemljem ju za nedeljivo enoto. Drži, določeni prizori, liki in zapleti v sklepnem dejanju so v luči osrednje zgodbe razmeroma postranskega pomena in bi jih nemara lahko skrajšal ali celo izpustil; morda tako, da celota ne bi bila bistveno okrnjena, le vse skupaj bi se dalo strniti v en sam, nekoliko daljši celovečerec. But then again, to potem ne bi bil več Kill Bill, kakršnega (navdušenci nad Quentinom) poznamo in katerega oba dela sta v svoji različnosti edinstvena in v svoji raznolikosti neločljiva: navdušujoča, nepopustljiva šundovska akcija prvega dela kot predgovor, ki mu sledi mesnata tarantinovska intimna razdelava otipljivih in čustveno poistovetljivih likov, nepozabni dialogi in izdatna kopica duhovitih poklonov žanrski kinematografiji, ki je proslavila tega režiserja in za katero bi bilo pravzaprav škoda, če bi se ji bilo treba kakorkoli odreči — četudi na račun (nezanemarljive) skupne dolžine filma.

Pai Mei taught you the five point palm-exploding heart technique? —Of course he did. —Why didn't you tell me? —I don't know... because I'm a bad person. —No. You're not a bad person. You're a terrific person. You're my favorite person, but every once in a while, you can be a real cunt.

1 komentar:

  1. Obožujem konec, ko jo retorično vpraša, torej recimo z zamolčanim "so", (so) he taught you the five point palm-exploding heart technique? ... But of course. :) Gartnerja bi jaz z veseljem potapkal s to tehniko, da bi po štirih ali koliko novih blogih klecnil in bil potem tiho.

    OdgovoriIzbriši