16. jun. 2010

Surrogates (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Po ameriškem stripu pisca Roberta Vendittija in ilustratorja Bretta Weldela posneti film režiserja Jonathana Mostowa (solidni triler Breakdown, dokaj zanimiva podmorniščina U-571, "parodično" smešni Terminator 3: Rise of the Machines) prinaša zgodbo o robotskih nadomestkih, ki jih v bližnji prihodnosti ljudje telepatsko upravljajo iz udobja domačega naslanjača in so (pri 98 % vse svetovne populacije) nadomestili vsakršno čutno in fizično doživljanje, interakcijo in neposredno komunikacijo z zunanjim svetom. Artificielni "avatarji" so bodisi olepšana in pomlajena inačica svojega "operaterja" ali pa so povsem drugega spola, starosti in rase kot njihov živeči lastnik.

Agent Greer, we're not doctors. —Honey, I don't know what you are. I mean, for all I know, you could be some big, fat dude sitting in his stim chair with his dick hanging out.
Stvar je zelo priročna, saj so roboti, moderno, surogati, vedno urejeni in doterani, kar pomeni, da lahko njihovi lastniki doma dobesedno zgnjijejo od dolgega časa. Točno tako, original je zjeban, neurejen in na podnu, njegova kopija pa je popolna in v top formi. —Iztok



Ne da bi film celo sploh gledal (oz. po približno treh sekundah napovednika) je sleherniku (še tako skromnega uma) jasno ne le, za kaj v grobem gre, temveč zlahka doume tudi kričeče očiten družbenokritični vidik in docela transparentno prispodobo sci-fi umotvora; metafora za ljudi, ki se s svetom sporazumevamo le še posredno, po internetu, računalniških socialnih omrežjih, z izmišljenimi vzdevki tipa "SexyTeen16" (za katerim se skriva zafrustrirani zavaljeni 53-letni latentni pederast), v varni anonimnosti krasnega novega digitalnega sveta — ali pa, če hočete, v družbi delujemo le še kot lutke, simbolično pozunanjenje naše idealizirane podobe, ogibamo se pristnim stikom, potvorjeno igramo naučeno družbeno vlogo ter za togo fasado celo pred seboj tajimo resnična človeška čustva in vzgibe.

Kot rečeno: vse to je že na prvi pogled jasno še sedemletniku, ki po preblisku pomenskega razodetja od filma v nadaljevanju pričakuje dejansko substanco, nemara izvirno zgodbo, kolikor toliko dosledno dramaturgijo in vsaj približno prepričljiv kontekst. Nak, zaman se nadeja. Deležen je klišejske karakterizacije vedno enakih glumačev v vedno enakih vlogah, skrajno predvidljive in poenostavljene (ter politično, kulturno, ekonomsko in socialno res naivne) premise o človeštvu, ki živi le še "na daljavo"; sila površnega zapleta o izumitelju nadomestkov (sposodili so si kar izumitelja robotov Jamesa Cromwella),  SPOILER  ki se v nenadoma prebujenem glasu vesti (in po tragični smrti sina) odloči uničiti lastno tehnologijo, ker je šla predaleč; in detektiva (Bruce Willis), ki skupaj s policijsko partnerico (Radha Mitchell) raziskuje nenavadne smrti lastnikov surogatov in je že davno nehal komunicirati z ženo (Rosamund Pike), ki je po nesrečni izgubi sina tudi sama sposobna le še sterilnega življenja skozi svoj plastični nadomestek.

Look at yourselves. Unplug from your chairs, get up and look in the mirror. What you see is how God made you. We're not meant to experience the world through a machine.
Zelo zanimiv in kljub podobnostim s prej naštetimi filmi, dovolj izviren projekt, ki mine kot bi trenil. Ki ne pretirava z dolžino in svojo zgodbo zapakira v dostojno in prepričljivo režijo, dobre posebne efekte in preobrate, ki učinkujejo tako kot je treba. Plus dva Brucea Willisa za ceno enega. —Iztok



Občinstvo je torej deležno standardno dinamične preganjalsko-strelske akcije in posebnih učinkov (ki že dolgo nikogar ne impresionirajo) ter lesene igre celo tistih protagonistov, ki predstavljajo žive ljudi. Sicer pa Surrogates povečini žali inteligenco gledalcev (no ja, očitno ne vseh) in ponuja prežvečeno kiberpankovsko premiso o ločnici med umetnim in dejanskim življenjem (podkrepljeno z noto mesijanstva), katere mnoge aspekte je veliko bolj dovršeno razdelalo toliko boljših filmov, da se mi jih sploh ne da naštevati; nekatere sem omenil pri oceni Posebnega poročila (2002), tem naslovom dodajte še A.I. Artificial Intelligence (2001), Total Recall (1990), Gattaca (1997), Logan's Run (1976), animejsko mojstrovino Kōkaku Kidōtai (1995) — in tako naprej, saj je jasno, kaj mislim. Eh, veste, kaj? Raje si še enkrat oglejte Avatarja (2009). Dobra plat tega filma? Traja manj kot poldrugo uro. Slaba? Vse ostalo. Predvsem to, da razmeroma obetavne premise o nadomestkih ne uporabi za kontekstualno ozadje kakšne malce bolj pomenljive in zapletene zgodbe, temveč da je (bolj ali manj) to že kar "zgodba" sama.

4 komentarji:

  1. Sam sem podobnega mnenja. Ta film je nepotrebna izguba časa, še posebaj če upoštevamo natrpan urnik vseh, ki veča li manj aktivno spremljamo filmsko dogajanje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Poleg tega ni niti Terminator 3 več tako parodično smešen

    OdgovoriIzbriši
  3. Imaš prav, mislil sem bolj v smislu "ridikulozen". 8P

    OdgovoriIzbriši
  4. Ahaha, bravo in sožalje obenem :) Tudi sam sem ga pošteno spljuval, ampak mislim, da mu recenzije nisem namenil. Edino kar mu štejem v dobro je konec, kjer vsi nadomestki sinhrono popadajo po tleh, ostalo pa za hitro, hitro pozabo. :D Ajej...

    OdgovoriIzbriši