1. jun. 2010

Under Siege (1992)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

So who are you? Are you, you, like, some special forces guy or something? —Nah. I'm just a cook. —A cook? —Just a lowly, lowly cook. —Oh, my God, we're gonna die.

Čeprav je streljaško-pretepaška akcijada zgolj na ameriško bojno ladjo preneseno Pokončno umiranje, gre za najuspešnejši (in verjetno, hm... najboljši, če lahko tako rečem) film s Stipetom Seagalom dotihmal. Zanimivo, da je producent in režiser Andrew Davis stal za kamero tudi v prvem umotvoru z borilno veščim silakom v čopek spetih las nasploh, kriminalno tepežkarico Above the Law (1988); dočim je že leto pozneje svojo kinematografsko kariero in vnovično sodelovanje z Tommyjem Leejem (ki se pred tem pojavi v The Package s soigralcem Genom Hackmanom) kronal z najuspešnejšim filmom svojega režiserskega udejstvovanja The Fugitive (1993) s Harrisonom Fordom.



Idejo o junaku proti svoji volji (nekdanji pripadnik posebnih enot komandosov, odlikovani vojni heroj, mornariški tjulenj in tako dalje, saj veste), ki reši dan in z ročnimi spretnostmi postopoma iztrebi najemniške vojake/teroriste (tokrat z ugrabljene ladje, od koder svetu grozijo z jedrskim orožjem), si je pozneje izposodil še Michael Bay pri svoji kičasto domoljubni testosteronsko-eksplozivni akcijadi za dvanajstletnike The Rock (1996), verjetno pa še kdaj kdo, in si s pokončno umirajočo franšizo deli še nekatera naključja. Kar sta bila za Die Hard glumača Aleksander Godunov in (odlični) Alan Rickman, sta za Oblegane (manj zanimiv) Gary Busey in (zgolj soliden) Tommy Lee Jones v eni svojih bolj bebavih vlog — namreč, da karizmatični negativci gromoglasno zasenčijo glavnega heroja in osrednjo akcijsko figurico. Tokrat je to nihče drug kot undercover ladijski kuhar chief Ryback (Štefan), ki ob dinamični spremljavi letečih brc in brhkih dojk (saj ne, da se pritožujem) nekdanje Playboyeve zajčice Erike Eleniak uči kozjih molitvic moštvo izurjenih vojnih odpadnikov ter po rezbarjenju zločestih fantov s svojimi specialnimi pipci mimogrede vrže v zrak še par plovil in letal.

I'll carry everything, if you kill whoever we run into, all right? —I have a little rule about killing people. Actually, I have two rules. See, One, I don't date musicians, and Two, I do not kill people!



Da ne bo nesporazuma: čeprav se mi Seagalove glumaške zmožnosti in njegov pregovorno pester izrazni razpon zdijo približno na ravni poginule tasmanske rovke, je lahkotni Under Siege (ki se k sreči ne jemlje preveč resno) dovolj zabaven film, da si ga je ob hmeljevem zvarku in golidi pokovke na posebej enoličen večer mogoče prav lepo ogledati do konca. Le da ne zgolj zaradi razlogov, ki običajno spodbudijo ogled tovrstnih žanrskih kratkočasnic (proti katerim nimam nič), temveč povečini zavoljo huronsko smešnega Stjepana in njegovih zanimivih prigod. (In bohotnega Erikinega oprsja.) Ter pomenljivega dejstva, da je pričujoči umotvor v vseh smislih pomenil višek njegove kinematografske kariere, ki jo je že dve leti pozneje zmagoslavno ovenčal s svojim naslednjim projektom: z osupljivo, brezčasno mojstrovino On Deadly Ground (1994).

Under Siege pa je naletel na razmeroma pozitiven sprejem, bil je celo nominiran za oskarja (zvok, zvočni učinki), dosegel je spodoben finančni rezultat, marsikomu je ostal v spominu zaradi nekaterih zmerno posrečenih enovrstičnic in dal je svež zagon karierama Jonesa in Buseyja, nemara še kateri drugi. Kar pa zadeva Stipeta Seagala: osebno v kategoriji igralskih karikatur kljub vsemu preferiram Chucka Norrisa — v glavnem zato, ker je to človek, ki lahko samo z mezincem pritisne kombinacijo Ctrl-Alt-Del, deli števila z nič brez ostanka, prešteje do neskončno (dvakrat!) in namesto branja knjig srepo bolšči vanje, dokler ne pridobi želene informacije. Seagal pa vsega tega ne zmore in ne zna. Ha!

OSUPLJIVA ČUSTVENO-IZRAZNA PALETA STEVENA SEAGALA
VESELOTOŽENČEMERENOSAMLJEN
ZASKRBLJENSKEPTIČENRAZIGRANBESEN
HREPENEČZMEDENZDOLGOČASENZBADLJIV
RAZVNETZGROŽENPONOSENOBJESTEN

Ah, saj res: posneli so tudi sequel, ki se dogaja na vlaku. Čiha-puha, čiha-puha, tu tuuu! Bang! Stivene, pazi leđa! Auuu!

5 komentarjev:

  1. Se popolnoma strinjam s tabo, pa še dodobra sem se nasmejal ob branju. 'Poginula tasmanska rovka', haha.

    Morda poznaš Holes od Andrewa Davisa? Film naj bi bil v prvi vrsti družinski, pa tudi posnet je po neki mladinski knjigi, vendar ti ga priporočam že samo zaradi pestre igralske zasedbe in všečne zgodbe.

    OdgovoriIzbriši
  2. O kul, še ne poznam, bom pa počekiral ob kakšni priložnosti. :D

    OdgovoriIzbriši
  3. še sreča, da je ta igralska karikatura z oponašanjem poginule tasmanske rovke zaslužila več denarja, kot ti s svojim globokoumnim in artish stilom pisanja

    OdgovoriIzbriši
  4. Jaz služiti s svojim pisanjem nikoli nisem niti nameraval (ker mi ni treba), medtem ko je tasmanska rovka od marsikoga povlekla cvenk iz denarnice za ogled njegove filmske mojstrovine (kino, videoteka). Jaz se s svojim blogom torej le (očitno neposrečeno) zajebavam, medtem ko Seagal finančno nateguje druge. Kdo je večja rovka? ;)

    OdgovoriIzbriši
  5. Steven Seagal vsekakor ima svojo ciljno publiko. Publiko ki v veliki meri ne prenese kritike na račun svojega ljubljenca. Še v 90-ih sem pogledal nekaj njegovih filmov na VHS-u. Dovolj za celo življenje.

    OdgovoriIzbriši