5. jul. 2010

The Manchurian Candidate (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

What about my dreams? —What if all this is your dream and you are really still back in Kuwait?

Šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja — sredi post-mccarthyjevske klavstrofobije, paranoje afere Watergate in v senci hladne vojne med blokoma — so bila plodno obdobje za ameriško filmografijo političnih trilerjev in zgodb o vladnih zarotah. Tedaj je nastalo nekaj vrhunskih izdelkov, ki veljajo za železno klasiko tega žanra, npr. The Parallax View (1974), Three Days of the Condor (1975), All the President's Men (1976) in drugi. A kot rečeno, za vsaj ducat let jih je prehitel eden prvih tovrstnih umotvorov nasploh, po istoimenski knjigi Richarda Condona (iz leta 1959) posneti legendarni Frankenheimerjev Mandžurski kandidat (1962) s Frankom Sinatro, Laurencem Harveyjem, Janet Leigh in Angelo Lansbury v glavnih vlogah. Prav sredi kubanske raketne krize je odlično povzel opresivnost merjenja moči med velesilama po korejski vojni in naraščajoči strah Američanov pred pošastjo sovjetskega komunizma, ki se je bila odločila zavzeti svobodni demokratični svet. (Menda naj bi mafijski maziljenec Sinatra po odmevnem Kennedyjevem umoru leto pozneje skušal film umakniti iz distribucije; a je verjetno to zgolj urbani mit, ki je bolj kot kaj drugega služil njegovi promociji.)



Bržčas bi bilo nesmiselno, ako bi več kot 40 let pozneje skušal Jonathan Demme (The Silence of the Lambs, Philadelphia, Rachel Getting Married) s premočrtnim rimejkom pogrevati vzdušje hladne vojne in poustvarjati že dolgo neaktualni politični kontekst; zato se je s pomočjo piscev Daniela Pyna in Deana Georgarisa odločil prirediti prvotni scenarij Georgea Axelroda in zgodbo modernizirati v luči sodobnih politično-vojaških konfliktov — konkretneje, vtaknil jo je v čas Puščavskega viharja v Kuvajtu. Tako je "kandidat" v predelanem filmu postal osrednji protagonist stotnik Marco (Denzel Washington) in ne njegov očim senator Iselin, kakor opisuje knjiga, pomen "mandžurski" pa se je iz pokrajine na Kitajskem, kjer komunisti "perejo možgane" ugrabljenim ameriškim vojakom in jih "programirajo" za nezavedne politične umore, spremenil v ime vplivne senčne biomedicinsko-orožarske korporacije Manchurian Global, ki taisto za denar in politične točke počne po naročilu za vsakogar. Tokrat je naročnik "programiranja" zavesti (in skrivne nastavitve bioničnega vsadka v lobanjo) bolestno ambiciozna senatorka Eleanor Shaw (Meryl Streep), ki skuša svojega sina Raymonda (Liev Schreiber) na vsak način posaditi v ovalno pisarno. Za kompenzacijo lastnih neuresničenih želja in frustracij je pripravljena storiti vse; tudi odstraniti njegovega strankarskega protikandidata na ameriških podpredsedniških volitvah (Jon Voight) in njegovo hčer (Vera Farmiga). Srhljivo manipulativna in brezkompromisna političarka pa se ušteje prav pri sinu, ki se bo s poslednjo trohico lastne volje in razuma uprl suženjski materini avtoriteti.



Čeprav so mi osebno rimejki skoraj tako neljubi kot sequeli, prequeli in druge derivatne izpeljanke, gre Demmu priznati določeno izvirnost in režisersko spretnost. Resda se je s hipnotiziranimi vohunskimi "spečimi agenti" (ki jih mnoga leta pozneje "aktivira" določeno geslo ali dogodek) razen izvirnika ukvarjala kopica drugih filmov pred njim, denimo legendarni Telefon (1977) s Charlesom Bronsonom, duhovito karikiral pa npr. sila posrečeni Donnerjev akcijski triler Conspiracy Theory (1997) z Melom Gibsonom in Julio Roberts; vendar je Demme sporočilnost nadgradil z dinamično dramaturgijo (ki sicer trpi za nekaterimi akutnimi nedoslednostmi), morastimi prividi ter satiričnim prikazom vojnega sindroma in krutih političnih iger sodobnosti. A vendar (po mojem skromnem mnenju, zaradi česar mu namenjam vsaj piko večjo oceno) film rešuje mediokritetnosti predvsem zvezdniška glumaška zasedba. Schreiber s hladnim, večno namrščenim izrazom me sicer v svojih vlogah ne navdušuje najbolj, zato pa karizmatični Washington prepričljivo prikaže strahove z lastnimi dvomljivimi spomini preganjanega vojaka, medtem ko je Meryl ♥ ... kaj naj rečem, pač Meryl Streep — briljantna kot vedno.

Film je prejel nekaj uglednih nominacij in je razen znatnega finančnega uspeha povečini naletel tudi na pozitiven sprejem pri kritikih in občinstvu.

2 komentarja:

  1. Prvotno ostrino tega filma je nekoliko načel zob časa, a vseeno je to zelo soliden triler, največ zaslug pa pobere trojec Jonathan-Denzel-Meryl.

    OdgovoriIzbriši
  2. Meni boljši od originala, morda zaradi nam bližje tematike? Denzel se mi zdi prepričljiv, seveda pa vse, kot vedno, nadvlada naša Meryl.
    Žal ga zadnjič na rednem sporedu nisem uspel videti :(

    OdgovoriIzbriši