28. jul. 2010

Splice (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

You didn't want an normal child because you were afraid of losing control. But an experiment... that's something else.
Splice je tako imenovana interspecies erotica v prvi osebi, film, kjer seksajo ljudje in nezemljani. Kot v filmu Species, od katerega si Splice sposodi kar nekaj idej in zapletov. —Iztok

Me je že rahlo skrbelo, a k sreči ima Splice kanadskega režiserja Vincenza Natalija z butastim lovom na joškato vesoljsko pošast Species (1995) eno samo skupno točko, pa še to razmeroma postranskega pomena: motiv v epruveti vzgojenega umetnega življenja, ki svojim stvarnikom uide izpod nadzora.



Elsa (Sarah Polley) in Clive (Adrien Brody) sta par zasebno in kot sodelavca v genetskem laboratoriju: znanstvenika eksperimentirata s kombiniranjem živalske in človeške DNK, da bi iz hibridnih bitij pridobila zapletene proteine, pomembne za zdravljenje številnih bolezni, ki pestijo človeštvo. Medtem ko so finančna pričakovanja njihovih farmacevtskih pokroviteljev visoka in nanju pritiska oportunistični šef (David Hewlett), jima po nekaterih zgrešenih poskusih v spletu naključij uspe ustvariti križanca med človekom in mešanico živalskih genov. (Ne, ni "vesoljec".) Dren (Delphine Chanéac), ki jo genetika skrivata pred sodelavci in svetom, raste pospešeno, ima razvite izjemne živalske čute, je osupljivo inteligentna in kmalu zraste v muhasto najstnico, ki si ob vzbujenih spolnih instinktih zaželi tudi svobode. Elsa, ki ima zaradi travmatičnih izkušenj z materjo pomisleke o tem, da bi s Clivom spočela (pravega) otroka, je partnerju zatajila še nekaj: v njunega "otroka iz epruvete" je vsadila lastno DNK.

I don't even know who you are anymore! You've become something sick! Forget about what it means to me! There are some things you just DO NOT DO! —We changed the rules.

Natali, ki je kot režiser in scenarist več let pripravljal projekt, se podobno kot v Kocki (1997) loteva kompleksnejših vprašanj od tistih, kakršne običajno prinaša ta žanr. V tem smislu je mogoče v filmu videti vpliv filmografije njegovega rojaka Cronenberga in socialno-kritične dekonstrukcije/formacije telesa tipa Muha (1986); po drugi strani pa menim, da Natalijeva sporočilnost presega dileme frankensteinovske parabole o človeškosti in etiki umetnega stvarjenja življenja. Metaforično se (mi) zdi bližje Lynchevemu groteskno paranoičnemu ekscesu Eraserhead (1977), ki straši s fobijami o starševski odgovornosti in nezavedno grozo pred lastnimi potomci; obenem pa skozi satirični namig o sporni funkciji sodobne bioetike v genetskem inženiringu (s pohlepno farmacevtsko industrijo v ozadju) ponuja še oster moralni prerez moderne družinske disfunkcionalnosti, v kateri je slutiti raznotere patologije, od incesta ter Elektrinega (oz. Ojdipovega) kompleksa, ohlapne meje med družbeno sprejemljivim obnašanjem in potlačenimi prvinskimi nagoni, brutalno lastniškega odnosa in zlorabe otrok (v prispodobi: do lastnega telesa) ter brezčutne manipulacije z biološkimi determinantami.



Filmu daje čar računalniško ustvarjeno bitje, ki skozi nevsiljiv CGI prikaže zanimivo čustveno izraznost; spretno se izogne tanki meji med grotesknostjo in cenenim splatter fasciniranjem. Geneza laboratorijskega hibrida je tehnično in znanstveno dovolj prepričljiva. V nadaljevanju pa se (mi) zdi Natalijeva dramaturgija in zgodba razmeroma standardna, celo povprečna in predvidljiva, mestoma nedosledna in nedodelana. Vincenza še vedno muči karakterizacija in razvoj likov; Brody in Polleyjeva sta dobra, ne pa tako briljantna, kot znata biti — in v filmu, ki se bolj ukvarja s "stvarniki" samimi kakor z njihovim "izdelkom", je to lahko nedopustna pomanjkljivost. Nezadovoljiv, skorajda klišejski in nedorečen razplet daje slutiti možnost nadaljevanja (čeprav Natali temu oporeka, kakor si menda tudi nikoli ni želel sequelov kakšnega svojega filma).

Kljub nekaterim pomislekom in občutku delne neizkoriščenosti potenciala se mi zdi film neodvisne produkcije (Copperheart Entertainment, pozneje ga je odkupil Dark Castle Entertainment) soliden, osvežujoče drugačen in pomensko bogatejši predstavnik svojega žanra od večine podobnih zgodb. Dvomim pa, da mu bo uspelo doseči kultni status, kljub toplemu sprejemu na festivalu Sundance 2010 in pozitivnim kritikam tudi sicer.

5 komentarjev:

  1. Pogledal nocoj. Eeee, pa... eeeehm. Ma, po pravici povedano, bolj slabo. Nobenega presežka ne vidim, res ne, pa imam ta žanr rad. Ne vem, nič me ni prepričalo, ajde da ne. Grem prespat zadevo, morda komentiram bolj argumentirano čez čas ali pa spišem tudi kaj sam...

    OdgovoriIzbriši
  2. No, saj. Napiši, napiši, me zanima. To je eden od filmov, glede katerega se tudi moje mnenje malce razlikuje od sicer povečini pozitivnih odzivov nanj.

    OdgovoriIzbriši
  3. Dobra stvar tega filma je po moje gotovo to seksualno razmerje med pošastjo in "očetom" ter starševsko z "mamo" (mamo tudi dobesedno), ki ga film prižene do konca. Pa naštejmo filme s pošastjo, ki imajo toliko jajc.

    OdgovoriIzbriši
  4. Evo, recimo v Feast (2005) eden od ubijalskih stvorov natepava neko nagačeno žival na steni, ali nekaj takega. Film z jajci, dobesedno. :D

    OdgovoriIzbriši
  5. Ravno zdaj je aktualen na tem blogu -- meni se tale film zdi malo kot en izgubljen film Davida Cronenberga, tisti črvasti splice na začetku in kako se samica potem preobrazi in napade vrstnika, nekako tako bi naredil on po moje, ne bi? Pa sploh ves čas en tak zadržan, v krogu družine intimen, nebahaški monster movie.

    OdgovoriIzbriši