6. avg. 2010

Eraserhead (1977)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Kaj bi mencal: nedvomno kultni Eraserhead je eden najbolj nedoumljivih, bizarnih, mračnih in morastih primerkov sedme umetnosti, kar so jih kdaj posneli. Kot pomemben mejnik je njegov neodvisni celovečerni prvenec režiserju Davidu Lynchu utrl pot v industrijsko kolesje avantgarde in značilno zaznamoval njegovo filmografsko izraznost odtlej. Surrealistični umotvor je bojda šokiral in obenem navdušil mnoge slavne cineaste; menda je bil eden najljubših filmov Stanleyja Kubricka (za boljše "vzdušje" ga je predvajal svoji ekipi med snemanjem Shininga), in po tistem, ko si ga je ogledal, je izvršni producent Mel Brooks ponudil Lynchu režijo Človeka slona (1980). Vse ostalo ... je zgodovina.



Film je ob pičlem proračunu, vsega 20 strani dolgem scenariju ter večidel improvizirani produkciji z mnogimi zastoji in prekinitvami nastajal celih pet let. S pomočjo subvencije Ameriškega filmskega inštituta (ne prav velikodušna štipendija je sicer kmalu pošla) ga je Lynch povečini posnel kar v njihovih tedanjih prostorih v slovitem dvorcu Greystone Mansion na Beverly Hillsu. Projekt so finančno podprli režiserjevi svojci in znanci (med njimi Sissy Spacek, žena njegovega prijatelja Jacka Fiska); mnogi so pozneje postali njegovi redni sodelavci.

Prvi med temi je seveda Jack Nance, za kogar je bil to šele tretji igralski prispevek, in ki se je pojavil v skoraj vseh Lynchevih umotvorih odtlej (tudi v sloviti seriji Twin Peaks); bržčas bi bilo še vedno tako, če ne bi leta 1996 v skrivnostnih okoliščinah (le en mesec pred uradno premiero filma Lost Highway) komaj 53-leten umrl za posledicami neumnega pijanskega pretepa. Smešna pričeska njegovega lika Henryja Spencerja se je zapisala med najbolj prepoznavne motive filmske ikonografije; njegov otožno paranoični, sanjsko zamaknjeni performans pa daje filmu značilen pečat simbolno in arhetipsko pomenljive umetniške vizije par excellence.

It's better not to know so much about what things mean or how they might be interpreted or you'll be too afraid to let things keep happening. Psychology destroys the mystery, this kind of magic quality. It can be reduced to certain neuroses or certain things, and since it is now named and defined, it's lost its mystery and the potential for a vast, infinite experience. [...] It makes me uncomfortable to talk about meanings and things. It's better not to know so much about what things mean. Because the meaning, it's a very personal thing, and the meaning for me is different than the meaning for somebody else. —David Lynch


Lynch ni nikoli spodbujal pomenskih interpretacij in pojasnil vzdušnega simbolizma svojega prvenca, ki ga šteje za svoj "najbolj duhovni projekt". Če gre res za njegov najosebnejši artistični izraz, potem bi v glavnem protagonistu Henryju zlahka videli prispodobo režiserja samega; Lynch je v nekaterih intervjujih (nazadnje v dokumentarcu Angele Ismailos Great Directors leta 2009) namignil, da si nikoli ni želel otrok in družine — a je potem naneslo drugače (ima leta 1968 rojeno hčer ter leta 1982 in leta 1992 rojena sina iz svojih treh zakonov). Potemtakem je v morbidnem nadrealizmu — katerega pridušene črnobele podobe vpleta v zgodbo kakor sloviti švicarski slikar H. R. Giger, ki je na platno nanašal motive iz svojih sanj — mogoče videti strah pred odgovornostjo starševstva in nezavedno grozo pred lastnimi potomci; zavito v utesnjeno in soparno industrijsko okolje, polno pridušenih, ponavljajočih se mehanskih zvokov in grotesknega fotografskega stilizma. Skrivnostni "mož v planetu" (aluzija na boga in satira verske indoktrinacije), absurdna podoba deformiranega "otroka", čudaška družinska večerja nadevanih miniaturnih piščancev, prehod skozi radiator (namig na misli o samomoru) v sanje o plesalki nenavadno zabuhlih ličnic (ter gnusna črvasta bitja kot simbol greha), nemoralno zapeljevanje s strani prešuštne sosede in bizarna dekapitacija ubogljivega tiskarja (birokrata) — umazano, hladno, otipljivo vzdušje nekakšnega sanjskega paralelnega sveta vsiljuje slutnjo o avtorjevih frustracijah glede dilem o družinskem življenju, neznosne čustvene in moralne odtujenosti, bega v transcendenco in smrt ter brezizhodne ujetosti v spone mehaniziranega življenjskega ritma.



Sicer pa, če se še Lynch cinično otepa interpretacij svojega težko razumljivega ekscesa, kdo sem jaz, da bom pojasnjeval lasten pogled in vsiljeval mnenje? Eraserhead je zanimiv prav zato, ker dopušča številne razlage in vsakomur pusti drugačen vtis. Velja tudi nasprotno: čeprav je njegov končni vtis nepozaben, verjetno ni film za vsakogar in prav gotovo tudi ne prijetna ter lahkotna cineastična izkušnja. Prej temačna (skoraj postapokaliptična) fantazmagorija skrbi in fobij sodobne eksistencialne paradigme; vsekakor pa edinstven, skorajda obvezen študijski projekt za vse pristaše kinematografije lynchevskega surrealizma.

In Heaven, everything is fine. In Heaven, everything is fine. You've got your good things. And I've got mine.

3 komentarji:

  1. Oh yeah, lepo presenečenje. Raje berem to kot šopek 2010 razočaranj :) Ehm, sam tega filma seveda ne razumem in me ob prvem ogledu ni prepričal. Je pa res, da sem ga videl že pred mnogimi, mnogimi leti, ko sem bil še, ako smem, filmsko nerazgledan. Morda me ta zapis pritegne k ponovnemu ogledu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Razmišljam... Eraserhead se dogaja v sanjah, kot inception. Krute, bizarne sanje. Prebral sem recenzijo dvakrat in se strinjam z odstavkom o frizuri, celotna podoba glavnega junaka je res ne pozabna... Vseeno, film je mene pustil hladnega, bolj razmišljam, bolj to vem. Ampak tudi ostali Lynchevi izleti v neznano me niso ganili (Lost highway, Mull. Drive in zadnji), edino Blue Velvet se mi zdi izjemno kul, medtem ko je Človek slon povsem ne-lynchevski in ga štejem visoko. Amapk evo, tudi recenzija mi ne da miru, verjetno je ravno to svetla točka njegovega opusa!?

    OdgovoriIzbriši
  3. Saj so Lynchevi filmi res hladni, ene take bizarne sanje, ena sama odtujenost in nedostopnost. Sicer nisem kakšen njegov velik privrženec, vendar izjemno cenim vzdušje, občutke in tisto klavstrofobičnost, ki jih pričara s svojimi podobami (in zvoki, to je treba posebej poudariti). Človek slon verjetno res nekoliko izstopa iz njegovega modela in tudi meni je njegov najljubši, pa tudi sicer eden boljših filmov nasploh.

    OdgovoriIzbriši