2. sep. 2010

The Expendables (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Še največja odlika novega filma scenarista in režiserja (ter igralca) Sylvestra Stalloneja je ta, da je uspel zbrati nenavadno zvezdniško ekipo nekaterih najslovitejših akcijskih glumačev in pretepačev ameriškega wrestlinga, ki se v nekakšnem samoparodičnem poklonu akcijadam iz 80. let bolj ali manj posrečeno zabava ob brizganju testosterona in krvi, grmenju strojnic ter bliskanju rezil. Hoo-wah!
Prav imate, tole je razčefuk, kjer bi se kak Matt Damon že na začetku posral v hlače, in adrenalin, kjer bi bilo strah tudi Dwaynea Johnsona in Nicolasa Cagea, da o feminilni ekipi filma Predatorji niti ne začnem izgubljati besed. In pozor, Stalloneov Barney Ross, vodja ekipe specialcev, no ja, plačancev, kjer sta tudi Randy Couture in Terry Crews, se na kraj zločina ne vrne zaradi ponosa, maščevanja in posla, marveč zaradi ugrabljene mladenke Sandre (Giselle Itie), očitno revolucionarke, kjer je šla revolucija v franže. Pa ne zato, ker bi se vano zaljubil, ampak zato, ker se v njem očitno prebudi zaščitniški čut. —Iztok



Nič nimam proti akcijskim filmom, prav nasprotno. Videl sem jih znaten delež in nad marsikaterim sem še danes navdušen. Prav tako me ne motijo taki in drugačni samoreferenčni in avtorefleksivni postmodernistični in metafilmski umotvori, kakšnegakoli žanra že; tudi tisti, ki so (tako kot v novejšem času dirkačine/pretepačine izpod produkcije in peresa Luca Bessona) očitno namenjeni zgolj lahkotni zabavi ob pokovki in hmeljevem napitku — če le imajo vsaj trohico kolikor toliko logične (če že ne verodostojne in konsistentne) zgodbe, kanček poistovetljive like in spodobno zvarjeno obrtniško podobo. Žal pa Stallonejevim Plačancem (po mojem skromnem mnenju) pri vsem tem gromko spodleti. Prosto gibajočo kamero svojega četrtega nadaljevanja Ramba (2008) je Silvo še potenciral z zmedeno in poskakujočo, temačno vizualizacijo iz roke, obogateno z računalniško okorno dodelanimi prizori brizganja rdečih tekočin in šviganja nožev, borilne prizore (ki so v hongkongških akcijadah in wuxia kinematografiji tako čudovito lirični in briljantno usklajeni) je okrnil s prehitrim tekom in prekratkimi montažnimi rezi; zvok in glasbena podlaga bi bila lahko bolj domiselna, koreografija pa bolj stilizirana in tehnično dovršena. A vse to bi se dalo prenesti, če bi sicer spodobnim glumačem namenil vsaj najosnovnejšo karakterizacijo, če bi bili njihovi dialogi kaj bolj stimulativni od najstniškega napihovanja objestnega pavijana z inteligenčnim količnikom številke čevlja, ki se na košarkaškem igrišču pretepa zaradi dekleta, in če bi že tako borna in premočrtna dramaturgija nudila vsaj za spoznanje oprijemljivo fabulo — namesto nerodnih enovrstičnic, neumestnega ogibanja klišejev prav tam, kjer bi bili posrečeni in celo potrebni (ter obratno), jokavih monologov o ranjeni duši bojevnika in besednih referenc med veliko trojico filmskih akcijskih figuric (Stallone, Schwarzenegger, Willis) na ravni duševno izzvanega mladostnika s posebnimi potrebami.



Docela razumem, da gre za sarkastičen homage puhlim akcijadam in za Stallonejevo karikaturo samega sebe; le da se mi zdi film preprosto (pre)slabo narejen — zgodbovno, karakterno in celo kinematografsko. Škoda, da Sly vsaj režije ni zaupal komu, ki to zna — če je že moral izprdniti nedosleden, luknjast, infantilen in neduhovit scenarij. Zato je v zmoti vsakdo, ki je (tako kot jaz) pričakoval vsaj hudomušen akcijski približek briljantnim Eastwoodovim Vesoljskim kavbojem (2000) in podobno ciničnim starčevskim satiram o generacijskem kontrastu. Namesto tega dobi smešno kopico grotesknih, steroidnih in kolagen-plastičnih starih prdcev, ki ne vedo prav dobro, kaj bi s sabo. Žal pa je celo ta prispodoba, če je mišljena samoironično, zgolj žalostna.

1 komentar:

  1. Tvoja ocena potrjuje moja pričakovanja,
    najraje ga nebi niti gledal. Po drugi strani gre za film, ki ga moraš videti ... Dobra stran je ta, da ni predolg, zato verjetno le pride na vrsto.

    OdgovoriIzbriši