25. sep. 2010

Get Him to the Greek (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Po huronskem uspehu nekonvencionalne komedije Forgetting Sarah Marshall (2008) sta se režiser Nicholas Stoller in producent Judd Apatow odločila enega njenih najbolj posrečenih likov, svobodomiselnega britanskega rockerja Aldousa Snowa (Russell Brand) uporabiti v samostojnem derivatu. Tudi v resničnem življenju kontroverznega angleškega igralca in nekdanjega radijskega voditelja pri BBC (ki je od tam letel zaradi odmevne afere z lažnimi telefonskimi klici uglednemu glumaču Andrewu Sachsu) sta tako vnovič vtaknila v stas že ugašajoče pevske zvezde, ki naj bi ga predstavnik glasbene producentske hiše Pinnacle Records Aaron Green (Jonah Hill) pospremil iz Londona v Los Angeles na revival koncert ob 10-letnici kariernega vrhunca. Ob tečnem direktorju založbe (P. Diddy) in glasbenikovem odtujenem očetu (Colm Meaney), predvsem pa orjaških količinah seksa & mamil, se naloga izkaže za vse prej kot preprosto. Na poti v sloviti kalifornijski amfiteater Greek se nebrzdani rocker in nadebudni glasbeni agent skozi preizkušnje, alkoholno in heroinsko (pa še kakšno) omamo zbližata in postaneta prijatelja.



Bržčas je Stoller naredil napako že s tem, da se je scenarija spin-off zgodbe tokrat lotil kar sam. Kar je bilo pri Sarah Marshall izpod duhovitega peresa (in osrednjega protagonista) Jasona Segla zabavno in je delovalo kot ekscentrični ekstremni humor, tukaj žal izpade prežvečeno, groteskno, dolgočasno in moteče dvoumno. Film se tako ne more odločiti, ali bi bil situacijska komedija absurda ali pa absurdna (tragi)komedija z izleti v emotivne vode in patetiko. Izposoditi si lik, ki je v Sarah Marshall deloval izvirno, neprisiljeno in z robatim angleškim naglasom huronsko smešno, ter njegovo pijansko in zabavljaško potovanje razvleči na dramaturgijo (k sreči kratkega) celovečerca, po mojem pač ni dovolj. Ironično je, da sta sicer odlična Brand in Hill ter njuna interakcija še najboljši del čudaške komedije zmešnjav; vsi drugi liki so nedodelani, zato izpadejo nedosledno in so skoraj odveč. Sean "Diddy" Combs aka Puff Daddy je v stereotipnih zamorskih dovtipih (svoje bolj ko ne cameo vloge) docela zgrešen, odnosi obeh protagonistov z njunima partnericama in starši delujejo bolj kot melodramatično mašilo kakor omembe vredne podzgodbe, cameo nastopi (Pink, Christina Aguilera in celo bobnar Metallice Lars Ulrich) so nepotrebni in brez učinka, samoironična referenca na Sarah Marshall z lažnim napovednikom "Blind Medicine" in Kristen Bell pa brez posebne dodatne vrednosti.
Get Him to the Greek je dovolj zabavna, gledljiva, tekoča, dinamična in domiselna glasbena komedija, ob kateri vam ne bo dolgčas. [...] Skratka, povsem okej komedija, ki premore dovolj zabavnih momentov, da doseže svoj namen in da je gledalec na koncu zadovoljen kljub dejstvu, da dobi tudi nekaj poceni štosev na prvo žogo, ki pa vendarle učinkujejo znotraj konteksta same zgodbe in odklopa. —Iztok



Odzivi občinstva na tukaj opisani umotvor so bili pravzaprav razmeroma pozitivni in daje me občutek, da bo všeč vsem, ki so denimo cenili "humor" podobno reciklirane sarkastične komedije The Hangover (2009). Ne dvomim, da slednji ponuja nekakšno samoreferenčno metafikcijsko zabavo, če ga gledaš med pijančevanjem in v krogu (cineastično ne preveč zahtevnih in/ali duševno izzvanih) prijateljev — kakor je tudi Get Him to the Greek s svojimi bizarnimi straniščno-seksualnimi in kvazi-internimi zvezdniškimi domislicami duhovit, če ga spremlja močan džoint in hmeljev zvarek med ogledom na nebrzdani srednješolski žurki. Jaz sem si ga (tokrat) trezen in priseben ogledal v miru dnevne sobe; od nepopisnega dolgčasa sem si med kislim nasmeškom ali dvema grizel nohte na nogah ter trebil zasušene "tarzane" iz zadnjika. But that's just me. Mogoče pa nimam smisla za (vsakršen) humor.

4 komentarji:

  1. Hm, tole sem kanil pogledati v kratkem, berem dokaj lepe ocene. Ti si prisolil kar nizko oceno, hehe. Vseeno ga bom videl, potem pa morda povem kaj več, vendar prav hudičevo visokih pričakovanj vseeno ne gojim. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Imaš prav. Mogoče so bila moja pričakovanja previsoka, zato pa je vtis toliko slabši.

    OdgovoriIzbriši
  3. Enako je bilo pri meni, po vsem hypu sem pričakoval nekaj res dobrega, dobil pa zgolj nekaj prebavljivega, nikakor pa ne prelomnega v kakršnemkoli smislu; niti pretirano zabavnega. Se strinjam z oceno.

    OdgovoriIzbriši
  4. Popolnoma se strinjam z oceno, pogledal ta vikend in kaj naj rečem ... Much ado about nothing :)

    p.s.
    Malo mi je ponagajala objava komentarja, sorry za doublepost.

    OdgovoriIzbriši