28. sep. 2010

King Arthur (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

By 300 AD, the Roman Empire extended from Arabia to Britain. But they wanted more. More land. More peoples loyal and subservient to Rome. But no people so important as the powerful Sarmatians to the east. Thousands died on that field. And when the smoke cleared on the fourth day, the only Sarmatian soldiers left alive were members of the decimated but legendary cavalry. The Romans, impressed by their bravery and horsemanship, spared their lives.
King Arthur, legendarni ustanovitelj Velike Britanije, idealist, izumitelj marksizma, sanjač, ljubitelj Williama Shakespearea, plačani morilec, srednjeveški desperado in možakar, ki so mu tokrat vzeli pravljico ter ga postavili na realna tla. Pred dejstvo, da v Rimu ni komunizma in okroglih miz, marveč kapitalizem in izkoriščanje cenene delovne sile. In naš Arthur (Clive Owen), ki bi, če bi živel v Rusiji, namesto Lenina začel oktobrsko revolucijo in zrušil družino Romanov, ne more verjeti kaj se je zgodilo. —Iztok



Izpod rok ameriškega režiserja Antoina Fuquaja (Training Day, Tears of the Sun) in scenarista Davida Franzonija, specialista za historične priredbe (Amistad, Gladiator), prihaja še ena od mnogih dramatizacij legende o rimskem vojskovodji Artoriusu, ki naj bi v 6. stoletju n.št. razpršena staroselska otoška plemena ubranil pred invazijo starogermanskih Sasov in je nastal zametek tistega, kar je pozneje vzniknilo kot zgodnja nacionalna zveza Britancev. Srednjeveške balade in bajke opisujejo njegov neomajen pogum in srčnost, iz kamna izdrti meč, čedno družico Guinevero, mogočnega čarovnika Merlina in seveda druščino junaških "vitezov okrogle mize" na dvorcu Camelot. Polna malha arhetipskih in bajeslovnih motivov, hvaležnih premis za filmsko udejanjenje. Slednjih je bilo kar nekaj. Na misel mi najprej pridejo Thorpov Knights of the Round Table (1953), Disneyjev animirani The Sword in the Stone (1963), Loganov Camelot (1967), Boormanov Excalibur (1981) (od koder je znana prva izvedba slovite arije O Fortuna iz Orffove opere Carmina Burana) in Zuckerjev First Knight (1995). Nekateri so se posvečali Merlinovemu misticizmu in Arthurjevi večni bitki proti njegovemu največjemu sovragu Mordredu, drugi odnosu s soprogo in nesoglasjem z vitezi, tretji špekulacijam o mitološkem iskanju svetega grala.

Režiserju Fuquaju in producentu Bruckheimerju je pomembna simbolna in dramaturška komponenta žal uspela bistveno slabše kot denimo kultni Conan the Barbarian (1982) Miliusu ali animirani Beowulf (2007) Zemeckisu — če naključno omenim dva podobna (stipovsko)mitološka kraljevska lika in izpustim akcijske adaptacije (kvazi)zgodovinskih bojevalščin tipa Braveheart (1995), The 13th Warrior (1999), Gladiator (2000), Troy (2004), Kingdom of Heaven (2005) in druge. Domišljena kostumografija, srednjeveška scenografija in temačna kinematografija (Slawomir Idziak) poskrbijo za avtentično vzdušje, glasba slavnega Hanza Zimmerja je učinkovita in všečno nevpadljiva, razmeroma dinamična koreografija pa dovolj organska, da je ne preglasijo posebni učinki.



A to je bolj ali manj tudi vse, kar mi je bilo pri tem umotvoru všeč. Razen samega Arthurja (Clive Owen), robato zabavljaškega viteza Borsa (Ray Winstone) in deloma Guinevere (Keira Knightley) so vsi drugi liki plehko karakterizirani, docela nepoistovetljivi, zoprno enodimenzionalni in gredo hipoma v pozabo (tudi Stellan Skarsgård kot anglosaški kralj Cerdic, ki mu vtis okrutnega samodržca s stereotipnimi enovrstičnicami ne uspe najbolje in je bolj podoben ostarelemu basistu black metala); bojevalski prizori so zmedeni in neinventivni (večinoma ni jasno, kaj kdo komu počne in kje je kdo), prikaz Merlina in njegovih gozdnih privržencev kot poor man's Tolkienovih vilincev je grotesken, suhljata Keira kot neustrašna keltska bojevnica z lokom (in brezhibno bleščečim zobovjem) ter njena instantna romanca z Arthurjem me prepriča toliko kot Janševe predvolilne obljube — a je vse našteto še vedno boljše od dramaturgije in sploh celotne zgodbe, ki je tako nedosledna, nesmiselna, luknjasta, polna slepih ulic, historično pomanjkljiva, religiozno netočna, klišejska, neduhovita in preprosto nezanimiva, da se človeku milo stori.
In če znamenita lady Guinevere (zelo karizmatična Kiera Knightley) ni le lady Guinevere, temveč pogumna, divja, ostra in razpenjena Grace Jones, potem je jasno, da gre za prav posebnega Kralja Arthurja. Za čisto posebno ekranizacijo znane bajke, ki izgleda tako, kot da bi se zgodila tudi v resnici. Kot da bi jo režirali Rusi in kot da bi nam režiser Antoine Fuqua hotel reči, da gledamo rojstvo Slovenije. Naj me vrag, če se niso umrli vitezi na koncu reinkarnirali ravno v naše lipicance. —Iztok



Mislim, da si bom za boljši okus raje še 47-ič ogledal nepopisno zabavno satirično črno komedijo Monty Python and the Holy Grail (1975), bom odnesel bistveno več od celotne filmske izkušnje. Fuquajev Kralj Arthur pa je tudi finančno, kritiško in zlasti pri občinstvu (no, vsaj pri večini) naletel na bolj ali manj analen odziv. Zato je studio pozneje za DVD plošček izdal še posebno režiserjevo različico filma, ki naj bi bila za spoznanje bolj konsistentna (in seveda daljša) ter z izvirnim koncem (brez klišejske poroke Arthurja in Guinevere). In jejhata, za nameček je taistega leta Oliver Stone posnel še svojega Aleksandra, Wolfgang Petersen pa Trojo. Se lotimo razprave, kateri od treh je bolj zanič?

2 komentarja:

  1. :) Analen odziv, haha. No, se pridružujem oceni in sočasno pokam od smeha pri zadnjih dveh stavkih. Po mojem mnenju je še vedno najslabši prav Alexander, ampak vsi omenjeni so kar blizu, ja.... :D

    OdgovoriIzbriši
  2. Meni pa je Alexander zelo, zelo dober. Nasploh se mi zdi premalo cenjen in vsekakor boljši od (recimo) sorodne Troje, da o tu zgoraj opisanem umotvoru ne govorim. Zdi se mi da Alexander vsebuje resnično močne, čuteče prizore, izjemno dobro organizirane in prikazane z artističnega pogleda. Boji so me res prevzeli, odlično predstavljeni, dovolj nasilno; morda rahlo preveč migetajoča kamera, ampak v oziru ostalega pravzaprav paše, da je tako surova. Sama sredica filma se mi zdi morda malo preveč razvlečena na nekaterih delih, ampak kljub vsemu, od začetka do konca res dobro delo, ki za šalo preseže veliko podobnih filmov.

    OdgovoriIzbriši