6. sep. 2010

The Reader (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Golo naključje je hotelo, da sem si v kratkem razdobju (vnovič) ogledal dva filma odličnega angleškega režiserja Stephena Daldryja; zadnjič sem hvalil njegov The Hours (2002), pred tem pa me je prvič navdušil s pronicljivo sladko-grenko plesno socialno dramo Billy Elliot (2000). Po knjižni uspešnici Der Vorleser nemškega profesorja prava in sodnika Bernharda Schlinka posneti film je v svojih vtisih sicer že zdavnaj sijajno strnil blogerski kolega Jan G.; naj ne zameri, če ga namesto povzetka vsebine prikladno (sem pač lene sorte) citiram.

Bralec je polemična drama o nemškem holokavstu in povojni generaciji, posneta po odmevnem istoimenskem romanu Bernharda Schlinka. Pripoveduje življenjsko zgodbo Michaela Berga (David Kross in Ralph Fiennes), ki se konec šestdesetih kot najstnik zaplete v strastno ljubezensko zvezo z dvakrat starejšo žensko, nepismeno sprevodnico Hanno Schmitz (Kate Winslet), za katero leta pozneje, ko se na univerzi uči za pravnika, izve, da je obtožena okrutnih zločinov v koncentracijskih taboriščih med 2. sv. vojno. —Jan G.


Nemški avtor Schlink, vrhunski pravnik po poklicu, se morda bolj kot ob dilemah medvojnih pobojev in spornem vprašanju kolektivne nemške krivde mudi pri osebni ločnici med moralno pravičnostjo in formalno zakonitostjo — vprašanju, ki bržčas muči sodniško stroko in vse, ki se ukvarjajo z etiko in humanitarnostjo pravno-kazenskega sistema.  SPOILER  Hanna (Winslet) pred sodiščem in javnostjo namreč zamolči, da je nepismena (podrobnost, ki bi ji v spletu okoliščin vsaj omilila prisojeno kazen — saj potemtakem ni bilo mogoče, da bi bila ob nesrečnem pomoru taboriščnic v Auschwitzu napisala inkriminirajoče pismo, kakor ji očitajo nekdanje sopaznice in obtoženke na procesu), ker jo je sram. Pa vendar; ali to globoko človeško občutje postavi objektivnost njene krivde v drugačno luč? In ali ga je mogoče šteti celo kot obžalovanje; ali pa kot kompenzacijo in nekakšno samokaznovanje hladne in otopele Hanne, ki globoko pod krinko še pred seboj zanikane preteklosti skriva razgaljeno žensko plat?

Mojstrstvo Daldryjevega filma je (po mojem) prav v tem, da na to večplastno dilemo ne nudi dokončnega in enovitega odgovora; neverjetna glumaška spretnost Winsletove pa v tem, da s svojim likom sila pretanjeno manevrira med vzbujanjem sočutja in empatije ter spodbujanjem razmisleka o večstranski "resnici" glede očitkov o slepem uboganju ukazov ob zločinih zoper človečnost. Osnovno vprašanje dramaturško nadgradi še odnos mladega Michaela do prve velike in življenjske ljubezni — gre zgolj za zgodnje mladostniško erotično hrepenenje in poželenje, ali se mu osamljena in od sveta izolirana ženska nemara smili, ali pa prihodnji pravnik že sluti težavnost in kompleksnost premis, ki bodo pomembno zaznamovale njegovo prihodnjo poklicno pot in celo družinsko življenje?



Ralph Fiennes se mi osebno zdi eden najbolj briljantnih igralcev svoje generacije in kolikor daleč mi seže cineastični spomin, ta odlični angleški glumač oplemeniti vsak lik in vlogo, v kateri se pojavi — a kot rečeno, tokrat ga dobitnica oskarja in številnih drugih prestižnih filmskih nagrad (ki so docela upravičene) Kate Winslet vendarle gladko prekosi. (Resda pa ji je namenjene znatno več filmske minutaže.) Sijajno se odreže tudi mladi nemški igralec David Kross, režiser Daldry pa mojstrsko postreže z (nekoliko spregledanim in nemara celo podcenjenim) obrtniško in pomensko čudovito subtilnim karakternim prerezom zgodbe o odraščanju in etičnem zorenju. Malce ga zasenčijo le namigi o tem, da je Schlinkov roman kljub vsemu nekoliko okrnjen in da bralska izkušnja prinaša (še) veliko bolj čustveno, intimno, tragično in celostno zadoščenje. Sicer pa naj se o tem vsakdo prepriča sam: Bralec je v odličnem slovenskem prevodu Sandre Baumgartner leta 2001 izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi.

6 komentarjev:

  1. Odlična knjiga in odličen film. Daldry resda ni veliko snemal, toda vse kar je doslej posnel je bilo vrhunsko. Trenutno dela na adaptaciji romana Extremely Loud and Incredibly Close, ki govori o 9-letnem fantu iz New Yorka, ki je med 9-11 napadi izgubil očeta. Bomo videli, kako bo ...

    OdgovoriIzbriši
  2. se lahko nadejamo še recenzije "revolutionary road"?

    OdgovoriIzbriši
  3. Meni je bila tale polsolzivka bolj patetična kot kaj drugega. Odločno predolga ekspozicija je bolje kot ne sama sebi v namen, druga časovna premica, kjer Ralphie malo hodi naokoli in razmišlja o kdovečemu.

    Problem je pomoje že osnova, ker je knjiga precej daleč od odlične in na trenutke meji celo na pofl.

    Precenjen film. Bolj priporočam precej boljši Poslednji dnevi Sofije Scholl, ki se tudi ukvarja s bolj zanimivo tematiko, a ga kazi diletantska režija in brezvezen konec, ki ne nudi kakšne katarze.

    OdgovoriIzbriši
  4. No ja. Precenjen je lahko poljuben film, nastop Winsletove pa se meni denimo ne zdi precenjen. Da Ralphie kar naključno o kdovečemu razmišlja, se mi tudi ni zdelo. Se pa strinjam, da bi bil verjetno lahko film krajši, pa bolj učinkovit. Omenjenega poznam samo po naslovu, bom ob priložnosti preveril, hvala za priporočilo.

    OdgovoriIzbriši
  5. Očitno je oddalo nepopravljen post.

    No sej niti ni vredno nekaj hudo diskutirati, samo dodal bom par besed k prvemu odstavku: LIK v sedanjosti se mi je zdel zelo statičen in nerealen. Ko smo s časovno premico v povojni Nemčiji izpade življenski in verjeten, ko pa čas preskoči v literarno sedanjost, se pa zdi vse skupaj nekako prazno in brezpomena. Osebno bi celoten 'sedanjost' del rezal ven. Mogoče bi se dalo rešiti s kakšnimi flash forwardi, ali kakšno podobno cheesy tehniko.

    Zdej film kot drama ni kaj preveč dobra. Kot romantična solzivka tudi ne. Za politične podtone in nekaj šibkih moralnih podtonov mi je pa skoraj škoda časa.

    Winsletova igra dobro, tu nimam pripomb. bolj kot ne sem se obregnil ob tale zapis, ker se mi zdi da ne izpostavi zadosti kar nekaj resnih pomankljivosti. Sploh je pa opisan kot nekakšna moderna klasika, če ne celo eden boljših filmov zadnjih let.

    Meni pa ni bil niti v top 10 tistega leta.

    OdgovoriIzbriši
  6. Nemara sem res kolebal med oceno 7 in 8, ampak to niti ni tako bistveno: opisal sem ga, kakor sem ga pač razumel in občutil. Liki in zgodba so mi bili všeč, film pa od do zdaj videnih Daldryjevih po mojem resda nekoliko zaostaja za BE in TH, ampak kljub vsemu: gledalci so mu na RotTom prisodili 78 %, na IMDb 77 %, na AllMovie 3/5, Ebert mu je dal 3½/4, Berardinelli pa 3/4. Ocena večine kritikiv in občinstva se giblje med 75 in 80 % in film je dobil nekaj prestižnih priznanj. Ne trdim, da je moderna klasika (tak se mi je nazadnje zdel npr. Ghost Writer Polanskega), vsekakor pa ima vsak pravico, da se mu film ni zdel kdovekaj in to tudi pove. :)

    OdgovoriIzbriši