22. sep. 2010

Yes Man (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Carl (Jim Carrey) je zagrenjeni ločenec, ki se po propadli zvezi izogiba družabnim stikom, ob večerih tiči doma pri videofilmih in si izmišlja izgovore, da mu ne bi bilo treba s prijatelji (Bradley Cooper) na pijačo ali s šefi (Rhys Darby) na nerdovske zabave. Obisk samopotrditvenega newagevskega seminarja "YES", ki ga vodi karizmatični motivator Terrence (Terence Stamp), kjer naj bi sprejel in rekel "da" vsemu, kar prinese življenje, mu enolično eksistenco bančnega uslužbenca nenadoma zasuka na glavo. Po naključju spozna spontano in prikupno zmedeno pevko /fotografinjo /avanturistko Allison (Zooey Deschanel) in vse kaže, da se mu bo v novopridobljeni samozavesti vnovič nasmehnila ljubezenska sreča. Le da ga muči dilema, ali si vsega, čemur že po defaultu po novem reče "da", tudi zares in iskreno želi.



Po skrpucalih tipa Fun with Dick and Jane (2005) in v očitnem formulaičnem pristopu gumijaste Carreyjeve komedije sem pričakoval še en Bruce Almighty (2003) ali Me, Myself & Irene (2000); ali pa recimo še starejši Liar Liar (1997), kjer je Jim v vlogi odvetnika podobno primoran ves čas govoriti resnico. In roko na srce, tudi tokrat se zgodba nevarno ziblje na spolzki meji med Carreyjevimi grimasami, situacijsko romantično komedijo in razmeroma izvirno, nepremočrtno komično dramo. Nekatere stereotipne prigode občasno vržejo sicer spodoben tempo iz tira (beri: pretep s silakom v stranski ulici za barom), seksualno-straniščni dovtipi pa po nepotrebnem zagrenijo (beri: ostarela soseda z zobno protezo in nagnjenjem do oralnega zadovoljevanja moških). Vendar gre začuda celota potem v dokaj všečno smer, do sicer klišejskega, a simpatičnega in zgodbovno prepričljivega razpleta.

Zasluga za gledljivost gre satiričnemu podtonu, zlasti pa (tokrat) bistveno bolj razdelanim likom in odnosu s soigralko (pri čemer velja čedni Zooey priznati pomemben delež); avtentičnost ljubezenske zveze in kemija osrednjih likov je bila (pri zgoraj omenjenih) s Téo Leoni namreč na ravni zasušenega sendviča s pasjo salamo, z Jennifer Aniston in Renée Zellweger pa tudi ne bistveno boljša. Jimovo spakovanje in fizični gegi naj bi bili dovolj za uspeh komičnega performansa, ki se v občasnih permutacijah bolj ali manj ponavlja že od Acea Venture (1994) — a kaj, ko se slednjega človek nekako naveliča in zasiti. Yes Man je še enkrat pritrdil neki moji osebni tezi, da je Carrey bistveno boljši v dramskih delih in vlogah; ali pa vsaj v takih, ki ne temeljijo zgolj na obrazni mimiki in stand-up smešnicah. Zato si absolutno želim tega igralca tudi v prihodnje srečevati v filmih tipa The Truman Show (1998), Man on the Moon (1999) in Eternal Sunshine of the Spotless Mind (2004), njegovih (na trenutke infantilnih) situacijskih skečev pa ne bom pogrešal.



Film režiserja Peytona Reeda ter scenaristov Nicholasa Stollerja in Jarrada Paula torej ni nikakršna mojstrovina, a sredi poplave butastih ameriških komedij zadnjih let deluje solidno in potrjuje dejstvo, da je celo v tem žanru (razen duhovitega scenarija in fluidne dramaturgije) sila pomemben razvoj likov in njihova interakcija — premisa, ki iz sivega povprečja podobno dviguje tudi umotvore tipa Date Night (2010), projekte Jasona Segla tipa Forgetting Sarah Marshall (2008) ali Knocked Up (2007) in druge razmeroma inteligentne(jše) novodobne komedije.

2 komentarja:

  1. Ja... poštena ocena. Film ni presežek, je pa razmeroma gledljiv. In tudi jaz si želim dobrih vlog za Carreya, spakovanje je povsem mimo in do skrajnih meja nadležno.

    OdgovoriIzbriši
  2. Strinjam se z oceno in vsebinsko razlago, Carreyev komični rok trajanja je definitivno potekel. Človek je kar soliden, če ne že odličen igralec, ki bi svojo nadaljnjo kariero moral graditi na bolj resnih vlogah.

    OdgovoriIzbriši