16. okt. 2010

The Fly (1986)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Kanadskega režiserja in scenarista Davida Cronenberga štejejo za utemeljitelja podžanra body horror, ki z grotesknimi mutilacijami, transformacijami, dekonstrukcijo in degradacijo človeškega mesa vzbuja strašljive asociacije o bolezni, propadu, staranju in smrti. Kar nekaj je kultnih (vsaj med pristaši tega žanra) izdelkov v filmografiji "barona krvi" in "kralja veneričnega srha", ki se je od zgodnjih subverzivnih nizkoproračunskih grozljivk (Shivers, Rabid, The Brood) in morastih psiho/bio umotvorov (Scanners, Videodrome, Naked Lunch, Crash) vztrajno pomikala k všečno širše zastavljenim, če že ne docela mainstreamovskim projektom (A History of Violence, Eastern Promises). Osebno so mi slednji bolj pri srcu; dasiravno bi bilo naivno zanikati pomen neodvisnega pionirskega dela, ki je Cronenbergu med kritiško in filmoljubsko srenjo prineslo status enega najbolj priznanih režiserjev sodobnega časa.



You have to leave now, and never come back here. Have you ever heard of insect politics? Neither have I. Insects... don't have politics. They're very... brutal. No compassion, no compromise. We can't trust the insect. I'd like to become the first... insect politician. Y'see, I'd like to, but... I'm afraid, uh... —I don't know what you're trying to say. —I'm saying... I'm an insect who dreamt he was a man and loved it. But now the dream is over... and the insect is awake. —No, no, Seth... —I'm saying... I'll hurt you if you stay.

Nekaj je gotovo: marsikdo, ki zna na izust našteti le en film slavnega Kanadčana, bo kot njegovo najslovitejše delo omenil prav Muho. Bržčas ne zaman; gre za enega njegovih redkih visokoproračunskih studijskih projektov ter za daleč najuspešnejši in sorazmerno najdonosnejši Cronenbergov film do današnjega dne.



Danes kultni The Fly je predelava (v resnici temeljita zgodbovna priredba in ne toliko premočrten rimejk) istoimenskega umotvora Kurta Neumanna iz leta 1958 (posnetega po kratki zgodbi Georgea Langelaana) s slavnim Vincentom Priceom v vlogi brata genialnega znanstvenika. V čevlje slednjega je v svoji različici Cronenberg vtaknil do tedaj razmeroma malo znanega (The Big Chill, Into the Night, rimejk Invasion of the Body Snatchers) Jeffa Goldbluma, ob bok pa postavil tedaj enako neznano mlado igralko Geeno Davis. In rezultat? Film je požel neznanski uspeh, mastno napolnil blagajne, prejel oskarja, saturn, nominacijo za bafto in druge filmske nagrade (za posebne učinke in masko) ter izstrelil kariero obeh glavnih likov v hollywoodske višave. Doživel je tudi dokaj gledljivo, a kljub vsemu bistveno mlačnejše in neprimerno slabše nadaljevanje The Fly II (1989) z Ericom Stoltzem v glavni vlogi.



V zgodbi o ekscentrično briljantnem znanstveniku Sethu Brundlu — ki se na molekularni (oz. genski) ravni zlije in sčasoma preobrazi v križanca z muho, ki je bila po naključju priletela v teleportacijsko kapsulo med eksperimentom na samem sebi — menda mnogi vidijo občo prispodobo strahu pred nekaterimi psihosomatskimi in virusnimi sodobnimi boleznimi, v prvi vrsti epidemijo aidsa. Sam režiser, očitno fasciniran nad motivi telesne degeneracije ob zavedajočem se, zdravem razumu, temu ne posveča pretirane pozornosti; njegov primarni namen je bila indirektna metafora propadanja in procesa staranja nasploh, združena z žanrskimi motivi povračila narave za človekovo aroganco pri igranju bio-kemo-tehno-znanstvenega Vsemogočnega (kar so povzele mnoge zombijade in drugi tovrstni filmi poslej) in za nameček še z ganljivo ljubezensko in človeško zgodbo — prav temu dramaturškemu elementu gre verjetno zasluga za uspeh filma in toplo sprejetje med širšo publiko.



Film odlikujeta vzdušna Cronenbergova fluidnost in naraščajoč suspenz ob všečno kratkih rezih in finomehanični montaži (veliko posnetega materiala je bilo v končni verziji izbrisanega, npr. zloglasni prizor s ponesrečenim eksperimentalnim teleportacijskim zlitjem mačka in pavijana, ko Brundle v obupu išče rešitev za svoje stanje), posebne pozornosti pa so vredni sila premišljeni posebni učinki in osupljivo izrazna maska, ki še poudari bolestno paranoičnost in gnusno psiho-metamorfozo tragičnega osrednjega lika. A glavni argument v prid sporočilnosti filma je prav ta, da ga ne zasenči njegova zunanja forma ali računalniški učinki — temveč da v njem izstopa človeška srž, ki (vsaj v uradni kinodvoranski različici) skozi simbolično nedoumljivost razpadajočega mesa satirično opominja na pozabljeno in razvrednoteno človečnost.

Menda naj bi Cronenberg (v produkciji studijev 20th Century Fox) v prihodnosti posnel rimejk lastnega projekta iz leta 1986. Govorice so za zdaj nekoliko potihnile, osebno pa upam, da do tega ne bo prišlo — četudi pod taktirko kanadskega mojstra osebno. Naj se raje posveti smeri, ki jo z odličnimi izvirnimi umotvori ubira zadnje čase.

Don't be afraid. —No. Be afraid. Be very afraid.

5 komentarjev:

  1. U ja, odličen film, še kako dobro se spomnim, ko sem ga prvič gledal. Noro se mi je dopadel. Sigurno si ga ogledam čimprej, me zanima kako bom danes gledal nanj. Predelave sicer res ne podpiram, a v kolikor je zraven Cronenberg, potem se delno omehčam ;) Aja, kot mladeniču na vrhuncu energije se mi je Davisova takrat kar dopadla :)) Rad prebiram recenzije kultnih filmov, zapuščine res ne smemo pozabiti.

    http://www.youtube.com/watch?v=QizX5msl-G0&feature=related

    OdgovoriIzbriši
  2. Oja, poleg filma The Thing je tole definitivno vrhunec body horrorja. Zna pa film tudi pihniti na dušico kot si omenil, kajti še nikoli mi ni bilo tako žal umirajočega insekta.

    OdgovoriIzbriši
  3. En mojih najljubših avtorjev. Scanners se mi zdi odličen, ni skoraj nič body horror, malo pa le, predvsem na koncu, morda skoraj tako, kot da je moral pustiti ta svoj pečat (podobno v A History of Violece -- obvezen kader obraza, politega z vročo čokolado). Njegova zadnja filma sta po moje ena najboljših svojega leta. Sem se samo klanjal.

    The Fly pa baje malo odmeva v novem filmu Black Swan, ki ga bomo gotovo vsi videli.

    OdgovoriIzbriši
  4. Tudi meni je Cronenberg ljub, ima neko iskreno in direktno neizprosnost in odlično, napeto vzdušje. Scannerse si moram kdaj spet ogledat (mislim, da sem tam prvič videl Michaela Ironsida, ki je zakon), Black Swan se pa nepopisno veselim - Aronofsky, itak, pa še Cassel za nameček. Hudo bo.

    OdgovoriIzbriši
  5. Glasbo ima ponavadi dobro. Najbrž treba prešteti, kolikokrat ni delal s Howardom Shorom -- jebenim skladateljem Gospodarjev prstanov!!!

    OdgovoriIzbriši