11. okt. 2010

House of Sand and Fog (2003)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Po istoimenskem romanu ameriškega pisca Andrea Dubusa III. posneta drama mladega režiserja ukrajinskega rodu Vadima Perelmana je bil nedvomno že prvi udarec v polno; eden zanimivejših filmov tistega leta, ena boljših priredb kakšne knjižne predloge zadnjega časa in zanesljivo eden najboljših prvencev kakšnega (dotlej razmeroma neznanega) režiserja v ameriški kinematografiji nasploh. Odlično upodobljeno zgodbo o boju za lastništvo po pomoti prodane hiše, pritajenih kulturnih predsodkih in socialnih nasprotjih ter tragičnih osebnih dramah brezhibno poganjajo predvsem prepričljivo karakterizirani liki; zanje je režiser angažiral maloštevilčno, a vrhunsko glumaško ekipo, med katero izstopata osrednja protagonista Ben Kingsley (oskar za dramo Gandhi) in Jennifer Connelly (oskar za dramo A Beautiful Mind).



Hiša ozdravljene zasvojenke z mamili in nedavne ločenke Kathy Nicolo (Connelly) se zaradi birokratske napake pri lokalni davčni upravi znajde na javni dražbi; ugodno ceno na mah izkoristi iranski politični priseljenec, nekdanji vojaški polkovnik Massoud Behrani (Kingsley), ki je bil po begu pred revolucijo v rodni državi prisiljen opravljati ponižujoča fizična dela, da je prehranil družino. Čeprav mu Kathy pojasni svojo zagato, zaradi katere so jo prisilno izselili iz lastnega doma, Massoud ni pripravljen na dogovor o vnovičnem odkupu; navsezadnje je hišo kupil povsem legalno, zastavil je prihodnost svoje družine in z denarno razliko do precej večje vrednosti, s katero bo hišo prodal, lahko edinemu sinu zagotovi izobrazbo v obljubljeni deželi. Na Kathyjino stran se postavi lokalni policist Lester (Ron Eldard); zaradi nje zapusti ženo in otroka, novopečena ljubimca pa postaneta kot pajdaša v nesreči tudi brezdomca. Nihče ne sluti, da bo njegovo nadlegovanje in grožnje ponosnemu iranskemu očetu in možu pripeljalo do nekaterih nepovratnih, tragičnih posledic.



Razen odličnega scenarija Perelmana in Lawrenca Otta ter sijajne vizualizacije enega najbolj priznanih angleških direktorjev fotografije Rogerja Deakinsa (sicer stalnega sodelavca bratov Coen) je največja odlika naelektrene drame neverjetna uravnoteženost moralne in čustvene drže njenih likov, zasluga osupljivih glumaških performansov; gledalec se zlahka poistoveti z obema sprtima stranema, obe imata na neki način prav in obe se motita. Družinski patriarh Behrani v novem začetku ubira težak kompromis med častitljivo tradicijo lastne kulture in slutnjo o boljšem življenju za svojo družino v ZDA; umsko in čustveno strta Kathy vidi v hiši simbol pripadnosti in spomin na umrlega očeta, ki je bil vse življenje garal zanjo, preden ji jo je zapustil; z merico prizanesljivosti je mogoče razumeti celo priljudnega, a emotivno labilnega in čedalje bolj obupanega policista Lesterja, ki končno razdre dolgotrajni zakon brez ljubezni in za kogar v finančni stiski (ter po tistem, ko mu grozi še izguba službe in celo ječa) prav tako ni več poti nazaj.



O Jennifer pa tako ali tako ne morem govoriti drugače kakor s potnimi sragami izpod rdečice, klecajočimi koleni in nenavadno rigidnostjo v intimnih predelih telesa. Ta nepopisno prikupna igralka me je (tedaj komaj 14-letna) osvojila že z vlogo v fantastičnem gangsterskem epu Once Upon a Time in America (1984) Sergia Leoneja, ki ga (deloma tudi zato) štejem za enega svojih treh najljubših filmov nasploh; mi razvnela domišljijo v klasični giallo grozljivki Phenomena (1985) Daria Argenta; predvsem zavoljo nje mi je bil pogodu razmeroma spregledan prvi stripovski Hulk (2003) Anga Leeja, s senzualno glumaško prezenco in pretanjeno ženstvenostjo me je prepričala v filmih Dark City (1998), A Beautiful Mind (2001), Dark Water (2005), Blood Diamond (2006) in še kje; njena tragična usoda me je do obisti pretresla v kultni mojstrovini Darrena Aronofskega Requiem for a Dream (2000). Vloga v House of Sand and Fog je nemara celo med njenimi najbolj dodelanimi in avtentičnimi doslej. Ne trdim, da je najboljša ameriška igralka vseh časov (to mesto IMHO namreč že pripada Meryl Streep), je pa gotovo ena zanimivejših med onimi, ki so poleg tega tudi strašansko čedne; ter ena od tistih punc, zaradi katerih si z veseljem ogledam vsak film, v katerem nastopi. Tukaj opisanega štejem za skriti biser in bo bržčas navdušil vse privržence dobrih karakternih dram o tragičnih naključjih, skozi katera se prebijajo njihovi liki.

4 komentarji:

  1. Se strinjam z vsem napisanim - zelo močan in depresiven film, mene se je zelo dotaknil. Še posebej na koncu, ko Jennifer dahne: "No, it's not my house."
    Kar pa se same Jennifer tiče - dečva je čedna ko sto mater, kot igralka mi je pa zgolj solidna, nič več.

    OdgovoriIzbriši
  2. Film je res špica, tu nimaš kaj za pripomniti. Drugače pa bi lahko kdaj naredil svoj seznam top 10 igralk (aktivnih seveda) (če si to že naredil se opravičujem), pa da vidimo. Men je top Merly Streep, pa Maggie Gyllenhaal, Naomi Watts, Marisa Tomei, Charlize Theron, Cate Blanchett, Marion Cotillard, Tilda Swinton, Kate Winslet ter Uma Thurman. ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Pritrjujem tvoji oceni, tudi sam bi mu prisodil podobno oceno. Sicer opažam, da si skoraj obupal nad novimi naslovi in se raje posvečaš preverjeni kakovosti.
    Če bi recenziral kakega izmed novejših, bi nam vsem mogoče prihranil nekaj časa, recenzija za
    A Nightmare on Elm Street recimo, mi je rešila 90 minut :)

    OdgovoriIzbriši
  4. :D He, he, res je, med novejšimi me čedalje redkeje kaj navduši in raje si še N-tič ogledam star film, ki mi je bil kolikor toliko všeč (sploh, če je v njem kakšna meni všečna igralka). Ampak vseeno si ne domišljam, da je pa zdaj moje mnenje 100% objektivno in pravo za vsakogar. Mogoče je med novimi filmi marsikaj takega, kar je marsikomu všeč, čeprav meni (in še komu) ni, pa bi bilo škoda, če bi mu s svojo oceno ustvaril napačen vtis. Vsekakor pa bo na tem blogu vedno opisanih več starih kakor najnovejših filmov -- za slednje itak sproti poskrbite ostali kino-blogerji, pa je potem stvar čisto lepo porazdeljena. :)

    OdgovoriIzbriši