5. nov. 2010

Inception (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Včasih je nemara bolje počakati, da se navdušenje nad kakšnim novejšim filmom umiri in marketinški prah poleže, preden dokončno strneš vtis o njem. Saj vem, da zadeva ni več aktualna (to tako velja za večino prispevkov na tem blogu) ter da so o Izvoru že zdavnaj pisali kolegi PaucStadt, Jan G., Goodfella, Weed in še kdo, da o "uradnih" filmskih spletnih portalih ne govorim. A so mi vsaj prihranili razpredanje o vsebini (sem bolj lene sorte) in hvalospev o tistem, kar je v Nolanovem umotvoru dobrega. In pozitivnih plati seveda ni malo.



Inception. Is it possible? —Of course not. —If you can steal an idea, why can't you plant one there instead? —Okay, this is me, planting an idea in your mind. I say: don't think about elephants. What are you thinking about? —Elephants? —Right, but it's not your idea. The dreamer can always remember the genesis of the idea.

Režiser in scenarist Christopher Nolan se pod vplivom literarnih motivov o meji med pripovedno fikcijo in resničnostjo Jorgeja Luisa Borgesa ter vtisom filmskih zgodb tipa Matrix (1999) in Dark City (1998), deloma tudi lastnega Mementa (2000), vnovič loteva imaginarnih svetov in alegorične študije človekovega uma, na nezavedni ravni obremenjenega s krivdo in slabo vestjo. Konstrukcijo njegovega imaginarija tokrat predstavljajo vertikalne plasti kolektivnih sanj ter skupinska zavest in podzavest. Tovrstne psihološke kategorije pravzaprav niso kaj novega in nekatere arhaične šamanske kulture ter prvobitne združbe (npr. avstralski Aborigini in ameriški staroselci) pripisujejo sanjsko-domišljijskim razsežnostim velik simbolni pomen za konstitucijo in percepcijo realnosti. Nolan jih pak upodablja v bolj eksistencialnem filozofskem smislu, ko razglablja o konceptih mejnih budnih stanj, "kraje" sanjskih motivov in vcepljanja "izvorne" zamisli vanje. Pri tem se sprašuje o prehajanju vsebin med sanjskim (subjektivnim) in budnim (objektivnim) svetom ter o tem, v kolikšni meri vplivajo na nazore slednjega koncepti, (umetno) vsajeni v podzavest — pri čemer seveda opozarja na relativnost občutenja "izvora" (subjektivne) resničnosti.



O vsem tem je mogoče brati na zgoraj omenjenih blogih in še kje; kakor tudi o interpretacijah neskončnih meandrov simbolnih in vzročnih dejanj Nolanovih likov. Glede tega se mi film ni zdel tako nedoumljivo kompleksen, kakor sem bil o tem slišal pred ogledom; prepričan sem tudi, da se da sleherno "nedoslednost" in "nelogičnost", o katerih še vedno razpravljajo na spletnih forumih, tako ali drugače pojasniti. (Navsezadnje je scenarij nastajal skoraj dekado, gotovo je Nolan premišljeno zaokrožil vsaj največje morebitne slepe ulice.) Konceptualno se mi zdi prikaz petih sanjskih ravni in prehodov med njimi zanimiv ter izviren; kakor tudi režiserju in scenaristu nikakor ni mogoče očitati obrtniške spretnosti, dramaturške lucidnosti ali vizualne dodelanosti. Nadvse ljubo mi je tudi, ko (sicer nevpadljivi in upravičeni) posebni učinki služijo zgodbi in ne obratno. Vendar nekaj temnih lis vidim drugje.

You create the world of the dream. We bring the subject into that dream and fill it with their subconscious. —How could I ever acquire enough detail to make them think that it's reality? —Our dreams, they feel real while we're in them right? Its only when we wake up then we realize that something was actually strange.



Večino denimo ni motila karakterizacija, poistovetljivost, razvoj in mesenost stranskih protagonistov, ki jih Nolan uporablja predvsem kot kuliso in v podporo DiCapriovemu liku; tudi ob casting se ni kdo pretirano obregnil ali tarnal zavoljo minutaže, namenjene kateremu glumaču od sicer megazvezdniške zasedbe. Meni pa se to, če dovolite, zdi prav ena največjih napak filma. Prvič zato, ker sem se nadejal globljih pomenskih dimenzij od tiste, ki smo jo prav tako v DiCapriovem liku videli denimo že v Scorsesejevem Zloveščem otoku (2010) — namreč sublimirana in potlačena krivda osrednjega lika, ki rezultira v izkrivljeni percepciji realnosti in posledični tvorbi paralelnih osebnosti — hotel sem verjeti, da je Nolan želel razpredati tudi o širše veljavnih prispodobah resničnosti in docela subjektivnemu doživljanju sanjskega sveta vobče. Za to pa ni dovolj en partikularni osrednji lik; zgodba potrebuje vso paleto arhetipskih figur (npr. mitološka Ariadna, s katere nitjo je Tezej našel pot iz Minotavrovega labirinta). In drugič, ker mi gre preprosto na živce videti briljantnega oskarjevca Michaela Caina bolj ali manj statirati (v Skrivnostni sledi in novodobni Batmanovi franšizi je imel bistveno bolj ključno vlogo — madona, še v sloviti Aljaski v plamenih je prišel bolj do izraza), odlična Cilliana Murphyja in Ellen Page pa v skrajno nezahtevnih vlogah, ki ne izluščita niti trohice njune siceršnje nadarjenosti. Ta oportunizem režiserju enostavno zamerim; ne bi mu ga bilo treba (glede na to, da nastopa kot eden od producentov).



Razen tega Nolan spet ponekod komplicira: recimo s figuro "arhitekta" nerealnih svetov (konceptualno vsaj na videz izposojeno direktno iz nadaljevanj Matrice); saj vem, kako scenarij upravičuje obstoj in funkcijo tega lika — ampak sprašujem se, ali je res tako zelo ključen (ali ne konstruira vsak zase lastnega namišljenega univerzuma?), razen da v prologu oportunistično poskrbi za razlago mehanizmov delovanja sanjskega sveta, ki jih (ob navdušenju občinstva nad dramatično vizualizacijo) Ariadni pojasni Cobb. In ko smo že pri slednjih: vse skupaj je videti sijajno, nič ne rečem, ampak celo znotraj perspektive zamika nejevere in dramaturške nujnosti malce naivno, pretirano urejeno in preveč posplošeno. Pogrešal sem bolj bizaren, surrealističen in čudaško subjektivističen sanjski konstrukt — tisti v Gondryjevem Eternal Sunshine of the Spotless Mind (2004) me je veliko bolj navdušil. In nazadnje še igralski performansi; stranski liki so anemični, DiCaprio pa me je v podobni vlogi shizofrenika v Zloveščem otoku pravzaprav bistveno bolj prepričal. Ampak bržčas je to docela subjektivno zapažanje.



Eh, dovolj nerganja; pozitivne plati vsekakor preglasijo teh nekaj pomanjkljivosti. (O katerih tako ali tako jamram samo jaz.) Kamera Wallyja Pfisterja je sijajna in glasba slavnega Hansa Zimmerja impresivna. Kot celota je Inception svež, tehnično inovativen, všečno dinamičen, zabaven in kinematografsko izpiljen projekt. Osebno mi je zanimivejši od Viteza teme (2008) in Skrivnostne sledi (2006), a vsebinsko vsekakor manj prelomen in možganske krivulje parajoč od Mementa (2000) — za katerega tako ali tako dvomim, da ga bo kateri podoben prihodnji (Nolanov) umotvor presegel. A pustim(o) se presenetiti.

5 komentarjev:

  1. Hehe. Zame še vedno film leta in čakam, da ga kdo preseže. Ravno včeraj sem se vrgel na soundtrack in povem ti, da je odličen, preprosto odličen.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi zame med najboljšimi letos. Nolan vedno znova ponuja filmske bonbončeke odličnega okusa.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, se strinjam, tole je top 2010, ne pa tudi top vseh časov (na IMDBju je trenutno takoj za Botrom, mislim wtf). Kakor je tebe zmotil bel kombi, je mene tlačenje vrhunskih igralcev v neke brezvezne stranske like, ki jih je itak preveč. Verjetno sem si že vnaprej za spoznanje preveč želel, da bi mi bil film Nolanov najboljši in da bi 100% upravičil (zelo visoko zastavljena) pričakovanja, pa sem imel potem nekaj zadržkov. Tako ali drugače, Memento je še vedno zame njegov daleč največji dosežek doslej.

    OdgovoriIzbriši
  4. No, se strinjam, memento je kompleksnejši, bolj svež. Definitivno bi ga na moji all time lestvici tudi jaz rangiral višje. Ampak je pa Inception potem na nolanovi skali takoj za njim. Mene to glede igralcev res ni motilo, mislim, zakaj bi me? Če se je Cain strinjal, da bo sodeloval za 4 minute je to njegov problem, Nolan si ga je pač zaželel in pika. Vseeno bolje Cain za 4 minute kot kakšna banana. just my opinion.

    OdgovoriIzbriši
  5. Tudi sam sem bil malenkost, ampak res malenkost razočaran. Verjetno predvsem zaradi hypa, ki se je dogajal ob izzidu filma in tudi že pred tem. Sej ne rečem, film ima izvrstno kinematografijo, ampak zmotilo me je predvsem to, kar je omenil že Filmoljub. Sanje so bile namreč preveč filmske oz. Hollywoodske in premalo bizarne, surrealne, Burtonovske,... Mislim neko akcijsko streljanje kot projekcija obrambnega mehanizma podzavesti. WTF!?

    OdgovoriIzbriši