17. nov. 2010

The Kids Are All Right (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Ameriško scenaristko in režiserko Liso Cholodenko zlahka štejemo za uveljavljeno filmsko ustvarjalko; ob televizijskem udejstvovanju (npr. pri nekaterih delih serije Six Feet Under) je navdušila že z zgodnjimi avtorskimi celovečernimi projekti, denimo High Art (1998) ali Laurel Canyon (2002). Ima izjemen občutek za like in casting (praviloma zvezdniške zasedbe), njeni dialogi so inteligentni in duhoviti, zgodbe pa vsakdanje življenjske in prepričljive.

Njen zadnji umotvor bi mogel biti vsaj deloma avtobiografski ali samoizpovedni; Lisa je namreč izpričana lezbijka in se zavzema za enakopravnost homoseksualnih zvez. Zanimivo pa je, da poudarek komične drame (oz. dramedije) ni na vzorcih istospolnosti, prav nasprotno: lezbične motive uporabi ravno zato, da prikaže tegobe in preizkušnje sodobnega zahodnjaškega družinskega in zakonskega življenja, ki jih ne opredeljuje spolna usmerjenost ali tip družine, temveč so družbeno-kulturno univerzalne in s tem vsakomur razumljive ter zlahka poistovetljive.



Nic (Annette Bening) in Jules (Julianne Moore) sta predmestni lezbični par, ki se po malem že sooča s krizo srednjih let in z utečenostjo njune zveze. Prva je zdravnica, pretirano razumska in nekoliko manipulativna oseba, ki mora imeti stvari pod nadzorom; drupa pa svobodomiselna in srčna, a malce nesamozavestna ženska, ki je kariero krajinske arhitektke v veliki meri žrtvovala zaradi vzgoje otrok. Slednja sta bila rojena po umetni oploditvi od istega darovalca sperme; osemnajstletna Joni (Mia Wasikowska) ter petnajstletni Laser (Josh Hutcherson) sta inteligentna in rahločutna, a dokaj običajna mladostnika. Tik pred odhodom starejše Joni na kolidž se začneta zanimati za svojega biološkega očeta, ki ga nista nikoli poznala (načeloma pa tudi pogrešala ne — ali pač?) in ki ga z njegovo privolitvijo nazadnje kontaktirata s pomočjo uslužbencev na kliniki za umetno opoloditev. Paul (Mark Ruffalo) je flegmatični, simpatično hipijevski lastnik plantaže organske pridelave in biorestavracije z zdravo hrano; z otrokoma se takoj ujamejo in tudi Jules je (še preveč) navdušena nad njegovo iskreno pozornostjo, le glava družine Nic ostaja zadržana. Nihče ne sluti, da bo prišlek dodobra zrahljal in pretresel družinske vezi; skozi preizkušnjo in razdor bodo prišle na plano boleče rane in starševska travma ob staranju in odraščanju otrok, ki bodo katarzično nakazale pravo vrednost ljubezenskih dilem in odgovorile na vprašanje, kaj v resnici pomeni imeti družino.

It takes a special kind of director to trust an actor, and to open themselves up to having an actor bring something that maybe wasn't what they saw or thought. Lisa is a rare director that knows actors, by the time you've finished your first week of shooting, probably know the characters better than the writer or the director. She creates a safe environment, and she casts well. She knows what to bring out of people. —Mark Ruffalo


V pretežno lahkotnem tonu se pripoved giblje od bistroumne romantične komedije (in nekaterih huronsko zabavnih seksualnih pripetljajev) do sarkastične družinske drame o srži intimnih odnosov. Jasno, zgodba dopoveduje, da je starševstvo veliko več kot zgolj biološka kategorija; moderna družina pa vse prej kot skupek konvencionalnih družbenih in moralnih institucij. A pravo vrednost dajejo filmu odlični liki in njihova avtentična interakcija. O fantastični Annette (The Grifters, The Siege, American Beauty, Being Julia, Mother and Child) in čudoviti Julianne ♥ (Boogie Nights, The Big Lebowski, Magnolia, The Hours, The Forgotten) preprosto ne morem povedati ničesar brez živčne tresavice, patetičnega slinjenja in smešnega jecljanja. (Brez zamere, ni se treba strinjati z mano.) Sijajni igralki s svojima neverjetnima nastopoma nedvomno naredita film tak, kakršen je. Odkritje zame je bil zlasti priljudni Ruffalo (You Can Count on Me, My Life Without Me), ki sem ga še nedavno (zmotno) imel za kr'enega glumača, a mi nenavadno prirašča k srcu in upam, da bo performans razvijal v vlogah, kakršna je ta. Zelo všečna sta tudi mlada Wasikowska in Hutcherson, ki z nizkoizraznima in prepričljivima likoma pričarata zmedenost in iskanje identitete v čedalje manj formulaičnem (in zato manj znanem ter varnem) svetu odraščajoče generacije.

Zmotil me je nekoliko nedorečeni konec in posebej epilog Ruffalovega lika (pa ne zavoljo pričakovanj o stereotipnem happy endu), pa tudi dramaturgija v finalu za spoznanje izgubi prvotni zagon. Kljub temu gre za veliko pozitivno presenečenje in po mojem enega zanimivejših filmov z letnico 2010, katerega zaokroženo grenko-sladko feel-good pripoved gre nemara postaviti ob bok neodvisnim nizkoproračunskim skritim biserom tipa Garden State (2004) ali Little Miss Sunshine (2006) in podobnim. Ima namreč vse tiste elemente, ki jih pri filmih osebno najbolj cenim.

5 komentarjev:

  1. Videl pred kratkim, nekako podobno bi ga ocenil tudi sam. Sicer lepo, da ti je všeč Ruffalo, saj ljudje načeloma ne opazijo njegovih vlog, ki so iz leta v leto vedno boljše. Če še nisi videl What Doesn't Kill You,ti ga toplo priporočam. Ob standardno dobrem E.Hawku ne moreš falit.

    Sorry za dvojni post, igral sem se s html kodo za linke ... na koncu mi je kot vidiš ratal :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Pogledal včeraj, imel visoka pričakovanja, a moram reči, da so bila povsem na mestu. Odličen film! Prava sveža bombica, take rabimo, mar ne. Se strinjam z oceno in opisom, ga bom štel med najboljše izdelke v letu 10, zagotovo. Ruffalo je pač odličen, medtem ko glavni bejbi tako ali tako vedno blestita. Well done!

    OdgovoriIzbriši
  3. Se pa zelo strinjam glede opazke o koncu. Tudi mene ni povsem zadovoljil, sploh slovo od Ruffalovega lika je prehitro in premalo subtilno. Ampak ok, pač že ni bil tako pomemben pri sami ideji, ki se je z zadnjim stiskom rok vseeno dobro obnesla.

    OdgovoriIzbriši
  4. Evo pagledal dan ali dva nazaj in moram reči:" SUPER!!!" Lahkotno, zabavno, nagajivo, inteligentno,... Toda veliki umi mislijo enako in tudi mene je malček razočaral zvodeneli in premalo karakterni lik biološkega očeta Ruffala a mi je to pomankljivost odtehtala vizualna pojava božansk nedolžne Mie Wasikowske (i think I am in love).

    Odličen film o tem, kako tudi vegeterijankam vsake toliko časa paše klobasa :D

    OdgovoriIzbriši
  5. Film sva si končno uspela ogledati včeraj (oziroma danes ponoči). Odličen film, odlična igralska zasedba; Annette Bening, ki jo v filmih vidiva očitno premalokrat, Julianne Moore, ki naju je nazadnje s svojo vlogo navdušila v "Chloe" (priporočava - v filmu je odlična) in (najin filmski ljubljenček) Mark Ruffalo, ki ne bi mogel biti bolj prepričljiv. Tudi zaključek po najinem sodi v sam kontekst zgodbe - pri tem je ključnega pomena prav zadnji dialog med Ruffalom in Beningovo, pri katerem "spoznamo", kako malo pomembna je usoda "vsiljivca" za sam konec zgodbe.

    OdgovoriIzbriši