28. dec. 2010

Black Swan (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Nina (Natalie Portman) je nadarjena baletka prestižne newyorške plesne šole pod vodstvom Thomasa Leroya (Vincent Cassel), ki se pripravlja na avantgardno uprizoritev slovitega Labodjega jezera. Po tistem, ko se njihova dotedanja primabalerina (Winona Ryder) upokoji, Thomas za osrednjo vlogo v labodko začarane mladenke okleva med prizadevno, disciplinirano in tehnično dovršeno Nino ter njeno največjo tekmico Lily (Mila Kunis), ki s svojo čutno svobodomiselnostjo in spontano divjo naravo veliko bolje uteleša črno plat labodje princese. Nazadnje se vendarle odloči za prvo, vendar začne vse bolj paranoična Nina opažati, kako se baletna predstava čedalje bolj sprevrača v izkrivljeno paralelo zgodbe Labodjega jezera; njo pa muči obsedenost s tem, da bo iz sebe za vsako ceno izbezala pravšnjo osebnost za upodobitev črnega laboda.



Black Swan seveda ni film o zakulisju baleta ali sploh o ozadju česarkoli, kakor bi skromnejši um to sprva pomislil. Najnovejši umotvor v mnogočem briljantnega in izvirnega režiserja Darrena Aronofskega vnovič prikazuje tisto, o čemer govori večina njegovih cineastičnih projektov: o človekovih obsesijah, o nedoumljivosti njegove nerazumnosti in njegovi samouničevalni večplastnosti. Psihodrama Črni labod je prav toliko film o baletu, kolikor je Pi (1998) zgodba o matematičnem čudaku, Requiem for a Dream (2000) štorija o heroinskih zgubah in The Wrestler (2008) melodrama o odcvetelem športnem mišičnjaku.
Black Swan je torej film o zakulisju baletne predstave, insajderska pripoved o stvareh, ki jih gledalci v dvorani seveda ne vidijo. [...] Jp, Nina ne loči več med predstavo in resničnim svetom, med svojo vlogo in svojo realnostjo. Nina je igralka, za katero bi ubijali tudi filmi. Igralka, ki se zlije z vlogo in gre do konca. —Iztok

Prispodoba o črnem in belem labodu iz slovitega baleta Čajkovskega kot o dveh plateh (patološko razcepljene) osebnosti je preveč očitna, shizofrenija s preganjavico kot katarza duševne razrvanosti ob posesivni in manipulativni materi pa preveč banalna in prozaična za inteligentne zgodbe Aronofskega — tako osebno razmišljam. Kaj nam torej pripoveduje njegov film? O potlačenih adolescentnih travmah, ki psihosomatsko prerastejo v izkrivljeno različico neizživete stvarnosti? Ali o življenjskem performansu, ki v najvišji obliki zahteva ultimativno žrtvovanje, če naj bo zares avtentičen, in kjer se umetnik v želji po popolnosti docela zlije s svojo stvaritvijo (podoben motiv kot v Nolanovi Skrivnostni sledi)? Ali pa o neskladnosti in neuravnoteženosti ene plati življenja, kjer se skrajni perfekcionizem, spodbujen z bolestnimi starševskimi ambicijami, sprevrača v svoje destruktivno nasprotje z druge strani?

Film bi lahko jemali kot psihotriler s presenetljivim preobratom v epilogu; primerjajo ga z ljubezensko baletno melodramo The Red Shoes (1948), nadrealistično fantazijo potlačenih seksualnih želja Repulsion (1965) Romana Polanskega in celo telekinetično kompenzacijo besa ob materinski zlorabi Carrie (1976) Briana De Palme. Vendar gre nedvomno iskati največ vzporednic prav z Rokoborcem (2008), še eni prvoosebni karakterni zgodbi o obsedenosti s poklicno kariero in slavo, ki rezultira v čustveni in socialni degradaciji zasebnega življenja. Le da zgodbo scenarista Andresa Heinza (priredila sta jo še Mark Heyman in John J. McLaughlin) z vzdušno atmosferičnostjo, temačno podobo, žanrskimi snemalnimi koti in srhljivimi prebliski samospoznanja (učinkovito nevpadljivi posebni učinki) režiser slogovno ovija v razmeroma standardno (če že ne predvidljivo) mind-fuck strukturo ter hitchcockovsko formo o mračni vzporedni osebnosti predane baletke — in tukaj gre nemara iskati srž njegove (in njene) zgodbe; tragični lik, ki se ob družbenih (in roditeljskih) pričakovanjih žene za popolnostjo do te mere, da v prenesenih zahtevah svoje okolice dokončno izgubi samega sebe, zamenja sanje z resničnostjo in lastne želje z vcepljenimi prepričanji, ki ga nazadnje ugonobijo.



Razen sijajne glasbe zdaj že stalnega sodelavca Clinta Mansella, strašljive scenografije in dovršene dramaturgije (čeravno za spoznanje manj čustveno obarvane od prejšnjih projektov Aronofskega) ter zanesljive režije gre huronsko pohvaliti zlasti performans Portmanove, ki je za vlogo opazno shujšala in vse leto pred začetkom snemanja posvetila napornemu treningu klasičnega baleta. Film je iz pravega testa in morda na dobri poti, da doseže kultni status, ki se drži večine izdelkov priznanega ameriškega režiserja, in gotovo gre tudi za enega zanimivejših filmov leta 2010 — kar se bo po mojem skromnem mnenju potrdilo tudi pri odličjih, ki jih bo deležen; bodisi oskarjevskih ali kakšnih drugih.

15 komentarjev:

  1. Mogoče ni niti kriva igra Portmanove (prej njena mešanica Kidman/Knightley obraza), ampak njen lik, ki mi deluje skrajno antipatično. Tako zavrta, frigidna in sramežljiva punca šiva za tekočim trakom v neki zabačeni firmi in ne nastopa že leta na odru. Tu je Aronofski nekoliko pretiraval.
    Končal bi lahko celo z istim freeze frejmom kot v Wrestleru, mi pa bi lahko upali, da je zgrešila blazino.
    Tudi mama je poleg Cassela nekoliko klišejska, na kar nas je režiser vedno znova opominjal z njenimi črnimi oblekami. (Portmanova je bila vedno bela, vendar daleč od belega laboda...).
    Tudi če filmu na koncu očitam še majhno predvidljivost že od samega začetka, je na koncu vseeno to eden boljših izdelkov leta.

    OdgovoriIzbriši
  2. To, da njen lik deluje antipatično, jaz pripisujem njeni odlični karakterizaciji in igri -- če samo pomislim, kako simpatična je npr. v Garten State in nekaterih drugih filmih. Se strinjam z nekoliko predvidljivo in premočrtno žanrsko strukturo; film pa IMHO zmaga pri vzdušju, likih in kinematografiji vobče.

    OdgovoriIzbriši
  3. Na moji lestvici si tudi prisluži osmico, sicer bolj šibko, a vseeno. Igra odlična, atmosfera odlična, toda Aronofsky naredi malce preveč pričakovanih potez za moj okus.

    OdgovoriIzbriši
  4. U, si ga že kar obdelal, lepo, sam ga bom pred recenziranjem zagotovo pogledal še enkrat. Film je odličen, mnogoplasten, o tem ni debate. Je tako dober, da peče glava. Seveda pa to ni film za popkorn občestvo. Film je poln simbolike in paralel, kar je tako vrhunsko narejeno, da, kot rečeno, peče glava. Zagotovo eden boljših filmov letošnje letine, če ne kar najboljši. Film z veliko začetnico. Lik Portmanove je odlično spisan, še lepše interpretiran, težko bi se dalo narediti več, enkratna je. Potem pa še glasba, fantastični kadri in filozofija zadaj. Težko bi z besedami opisal, kaj sem doživljal zadnjih 20 minut.

    aja, iztok piše buče in tu se dejansko z njim ne morem strinjati niti v enem stavku. Vesel sem, da si spisal recenzijo vredno takega filma, kudos filmoljub in tople pohvale iz moje strani.

    OdgovoriIzbriši
  5. Iztok piše za nas, preproste ljudi, za malega človeka, ki vidi zgodbo, ne za vas, pseusokvaziintelektoktualce, ki povsod vidite neko skrito simboliko in globlje pomene.

    To je film o zakulisju baleta, za tiste med nami, ki nismo vedeli kako balet nastaja je zelo poučen. Arafatovsky se je spet izkazal.

    OdgovoriIzbriši
  6. @Anonimni: :D Fuck yeah. V bistvu sem jaz res neumen.

    OdgovoriIzbriši
  7. MEH.
    Saj ni slab, ampak kamor koli se obrneš, vsepovsod klišeji, za katere sicer velja, da so bili izbrani povsem namerno, da se lahko zgodba stopnjuje do ustrezne napetosti, ampak kaj, ko jih je toliko, da po vsakem ugasne malce navdušenja...

    Paralele med življenjsko zgodbo/umetniškim delom Nine in Labodjim jezerom kot umetniškim delom? Že videno.
    Dobre punce v roza/beli, villains v črni barvi? Absolutno preveč preprosto.
    Neizživeta mama? Jao.
    Trpljenje umetnika kot vir vrhunske umetnosti? Ideja je stara že toliko stoletij, da res ni.
    Psihični problemi kot posledica pretirane samogonje do popolnosti? What else is new?
    Povzročanje ran na lastnem telesu? Mar tega ne počne ene 5% vseh najstnikov?
    Balerina, ki izvrže hrano, da je bolj lahkotnega telesa in duha? Isto počne Victoria Beckham.

    Jasno, da tole naštevanje ne pove nič novega, ampak zame "že videno" ob malce dobre glasbe in baleta pač ne pomeni vrhunskega filma. Thriller, ki ne potegne vase in ki iritira s klišeji, pač ni thriller niti v svoji globini. Na žalost moram priznati, da mi je bil celo glede moči halucinacij in napačnih prepričanj boljši celo "Shutter Island" ...

    (pišem kot navadna obiskovalka kina, nisem strokovnjakica za film)

    OdgovoriIzbriši
  8. Tudi jaz nisem strokovnjak za film, pišem zgolj svoje mnenje in videnje :) in ugotavljam, da so občutki ob tem filmu res zelo mešani in različni. Film se mi zdi dober predvsem kinematografsko (vizualnost, montaža, svetloba, kamera), dramaturško (zgradba zgodbe, vrhunci in preobrati, razplet), igralsko in tudi pomensko. S tem, kar naštevaš, se načeloma seveda strinjam: vse to so znani motivi in že videna sporočila -- le da je po mojem režiser iz teh fragmetarnih delcev spretno spletel celoto. Mi je pa Rokoborec vseeno za spoznanje bolj všeč; verjetno zato, ker Rourke na neki način igra samega sebe.

    OdgovoriIzbriši
  9. :-)

    Kinematografsko se mi je zdel zanimiv ja, čeprav mi pretirana uporaba "ročne kamere" počasi tudi že gre na živce (erm, sori, k tolk jamram).

    Zgradba zgodbe pa ... mene s klišeji ne moreš filmsko ali literarno vzburiti, pa če bi se cel svet drl nadme, da sem nemogoča :-). No, če sem čisto iskrena, sem ves čas komaj čakala, da pokažejo mefistovskega Vincenta Cassela, da me je vsaj njegov direkten jezik (a bi ti pof*k*l tole bejbo? Jaz tudi ne) malce razvedril in mi omogočil komično olajšanje spričo nezanimivosti zgodbe. Kar ne pomeni, da sem bila zadovoljna s predvidljivim moškim likom - poleg tega, da nič ni bilo opaziti, da bi kadar koli začutil vsaj malce resnične želje, da se Nine dotakne. Tudi takrat ne, ko je malce bolj prijazen in se je res dotakne.

    V prijateljskem duhu tega komentarja se tudi ne strinjam s tem, da je celota spletena spretno, ker je tudi samo zaporedje klišejev precej predvidljivo. Res se mi zdi, da so pri Shutter Islandu celoto veliko bolj spretno konstruirali.

    Ups, a se vidi, da mi je tudi za balet vseeno? :-)))

    OdgovoriIzbriši
  10. Za izmenjavo mnenj sem vedno, ne glede na še tako različna stališča. :) Zanimiva primerjava, Shutter Island in Black Swan -- oba izzivata občutek "že videnega" in znanega, gre zgolj za posamezne filmske motive (jaz jim včasih pravim kar "arhetipi"), na novo skombinirane v film. Pri prvem sem, moram reči, razmeroma hitro pogruntal štos, zato se mi je zdel predvidljiv in čedalje manj zanimiv; Scorsese se ukvarja s percepcijo gledalca, Aronfsky pa s psiho svojega protagonista. Ali pač?

    OdgovoriIzbriši
  11. (Nisem nameravala pisati o tem filmu, pa si me res spodbudil - naj živi dialog!:-))

    Scorsese - Aronofsky - vsekakor. Samo da je Scorsese pri meni dobil plus točke, ker me je dobro zavedel IN ker bi film šla gledat tudi drugič, ne glede na to, da finto zdaj poznam. Ker bi me še vedno zanimal prikaz psihe glavnega junaka! (govorim o filmu, nisem fenica od Leonarda :-))

    Kar se pa predstavitve psihe pri Aronofskem tiče ...

    1. Recimo, da obstajajo gledalci, ki ključnih momentov in pa tudi dodatnega znanja o tej vrsti psihe in takšni predstavitvi umetnosti oz. umetnice nimajo (npr. ker so v srednji šoli raje špegali za sošolko kot poslušali tršico :-): taki bodo domov odšli z novim doživetjem, z zelo nazorno prikazanimi podobami kot informacijami o psihi nekega umetnika, ki pa jih potem lahko mirne volje posplošijo na druge primerke (ker so tako zelo klišejski).
    Koristna zadeva, približno tako se godi gledalcu, ki enkrat pogrunta, da nek film prikazuje "borbo med dobrim in zlim" in potem ves srečen to interpretacijo najde še v kupu drugih filmov in se ob novo pridobljeni sposobnosti interpretiranja umetniških in njim podobnih del dobro počuti. Film mu očitno laska (in koristi), dejstvo, da gre za kandidata za Oskarja pa je sploh super!

    2. Potem imava gledalca, ki mu predstavitev psihe v tem filmu ne pomeni ničesar novega, ker vse to že od nekod pozna in hitro ustvari povezave z znanim, pa je zelo polaskan, da je film, ki ga ON(A) razume na prvo roko, kandidat za Oskarja. Tako zelo polaskan(a), da ta film hvali.

    3. Potem obstajajo zaposleni v psihološko/psihiatrični branži in pa vsi ostali, ki so že kdaj videli osebo s psihičnimi težavami od blizu in so o tem bili sposobni razmišljati (poleg vseh čustev). Taki bi lahko spadali v drugo skupino: film jim laska, ker prikazuje tudi njim znane klišeje o psihično motenih (dejstvo je namreč med drugim tudi, da se pomemben del duševnih motenj odvija na zelo podoben način, ki bi mu strogo gledano lahko rekli klišejski. Duševne motnje posamezniku velikokrat poberejo njegovo edinstvenost in iz njega naredijo klišejsko bitje). Nekaterim od njih pa je vse to novo in mogoče tudi zanimivo - ali pa tudi ne.

    3. Potem pa se nekje v skupini zavračalcev filma skrivam še jaz, ki sem mnenja, da klišejske interpretacije psihe in umetnosti nobenemu nič ne nucajo in so bolj ko ne potrata. Tega mnenja nisem zato, ker bi bila sama toliko boljša, da bi vse to bilo pod mojim nivojem, temveč zaradi obsedenosti s prikazovanjem novega, svežega, drugačnega, pa ne samo zaradi entertainmenta, temveč tudi zaradi ene globlje skrbi - "bojim" se sveta, ki se preveč lepi na klišeje. Ko je enkrat zadovoljen z njimi, je zelo hitro pripravljen vse ostalo razglasiti za ... slabo, neprimerno ipd.

    OdgovoriIzbriši
  12. Strokovnjaki, vsekakor večji od mene, ki to itak nisem (verjetno pa tudi od tebe, čeprav te ne poznam ;), so Črnemu labodu prisodili kopico zelo prestižnih odličij in nominacij, od bafte in sierre do globusa in nagrad različnih cehov (osebno pa pričakujem tudi oskarja), zato bi mu bilo verjetno nesmiselno odrekati (vsaj) določeno vrednost. Jaz sem svoj vtis sicer napisal pred vsemi temi nagradami (po URLju vidiš, da je bil to december 2010) in nisem bil obremenjen z nominacijami, je pa razvidno, da z "že videno" (in torej predvidljivo ter utečeno) komponentno nisem bil zadovoljen. Lahko temu rečemo tudi klišeji; ampak če je tako, je določeno ponavljanje in kopiranje tako ali tako zaslediti v vseh umetnostnih panogah in zvrsteh, od glasbe do književnosti. Priznam: Črni labod me je bolj prepričal s formo kakor z vsebino; a vendarle me je. :)

    OdgovoriIzbriši
  13. Čeprav je tudi mene motilo kar nekaj stvari (glej prvi komentar zgoraj), bi pa danes vseeno lahko rekel (predvsem zaradi slabe konkurence), da mi Black Swan spada pod top 3 filme leta.
    Se pa mi poraja vprašanje o fenomenu "kliše". Kdaj sploh postane stvar klišejska. Meni npr., ki pogledam skoraj vsako sranje kar jih je, bi potem moral biti Black Swan še bolj klišejski, kot tebi Alcessa (sama praviš "le navadna obiskovalka kina"), ker sem podobnih stvari videl še večkrat? Ali če dam primer prav iz Shutter Islanda, ki mi je po svoje bil še bolj klišejski, saj so se podobne stvari dogajale v filmih The I Inside, Stay, The Machinist, Identity, The Jacket, Dead End, Secret Window, Hide & Seek, Danika, Jacob's Ladder... V filmih, katere mogoče niti ne poznaš. Hja, katere ne pozna niti Scorsese in si zato mogoče misli, da je posnel kaj originalnega.
    Lahko postane kaj klišejskega že po enem originalu (npr. kopija Mementa z zgodbo povedano nazaj? (čeprav je že to kopija enega Seinfeld dela)).
    Če končam še z enim imdb komentarjem pod odličnim filmom The Gunfighter (1950) - pravi eden: "film je super, samo kaj, ko ima ta klišejski konec z jahanjem proti sončnemu zahodu). Odgovor: "takrat še to ni veljalo za kliše..."

    OdgovoriIzbriši
  14. Bral komentarje na grobo... kolegica alcessa... ni prav, niti ni smiselno nečemu reči kliše in potem to imeti za čudno in gnilo robo... kje pa dandanes ni klišejev? ne iskati in graditi svojo veljavo tam, kjer to res nima smisla... ako iščemo kliše pri črnem labodu, potem ima prispodobo klišeja vse kar doživimo, živimo in dihamo... ne napenjat mišic tam, kjer to res ni potrebno :D s spoštovanjem, seveda...

    OdgovoriIzbriši
  15. Mislim da mi je beseda kliše postala najbolj anti...me pa zanima alcessa kateri je tvoj najljubši "neklišejski" film...Shutter Island?

    OdgovoriIzbriši