19. dec. 2010

Despicable Me (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Mom, someday, I'm going to go to the moon. —I'm afraid you're too late, son. NASA isn't sending the monkeys anymore.

Iz animacijskega oddelka studiev Universal (nazadnje mlačno sprejeta mišja zgodba The Tale of Despereaux) je pred kratkim izšla sila simpatična družinska pripoved o super-zločincu Gruju (Steve Carell), ki bi se rad izkazal kot zlobnež svetovnega formata, zato se odloči nič manj kakor ukrasti Luno. Za uresničitev načrta bo potreboval posojilo od bančnika za super-zlikovce Perkinsa (Will Arnett) in pomoč tropa smešnih podanikov ter čudaškega znanstvenika dr. Nefaria (Russell Brand) — predvsem pa naklonjenost v ta namen iz sirotišnice posvojenih treh deklic, ki naj bi mu pomagale pretentati piflarskega superzlikovskega tekmeca Vectorja (Jason Segel). Izkaže pa se, da je Gru negativec mehkejšega srca, kakor si hoče priznati, in mu tri sirote nazadnje zasukajo zločinske načrte ter življenje v povsem drugo smer od načrtovane.



Razen posrečene paradigme superzločinskega antijunaka in navdihujoče zgodbe o razraščanju nenadejane očetovske ljubezni risanko Pierra Coffina in Chrisa Renauda odlikuje zares fantastična animacija in vizualna podoba, dovršena glasbena podlaga (Hans Zimmer) in posebej Carellov sijajen glasovni nastop — a je znotraj simpatične družinske pripovedi in huronsko zabavnih pripetljajev malih rumenih pomagačev nemogoče spregledati nekatere resnejše psihosocialne in generacijske čustvene podtone: Gru je super-zločinec predvsem zato, da bi pritegnil pozornost in navdušil svojo mater (Julie Andrews), ki ga je od nekdaj imela za nesposobneža; to dejstvo pomembno opredeljuje vsa njegova dejanja, motive in karakterne posebnosti. Dodajmo še kapitalistično prispodobo o prizadevnosti pristno nadarjenega, brihtnega pobiča proti nepotističnim preferencam in vplivnosti premožnejših tekmecev, premagovanje frustracij ob pridobljenih starševskih vzorcih s spontano ljubeznijo ter prisrčno dickensovsko metaforo o krušni družini, vse skupaj ovito v sarkastično komične pop-reference — pa dobimo enega zanimivejših, inteligentnejših, predvsem pa osvežujoče izvirnih animiranih celovečercev zadnjega časa.

2 komentarja:

  1. Mnja. Mal pretirana ocena pomojem. Zgodba nekonsistentna, nelogična, razen Gruja nedodelani liki...
    Razen "It's so fluffy I'm gonna die" praktično nič kar bi si prav zapomnil...

    OdgovoriIzbriši
  2. Zgodbovno nemara res ni kdo ve kakšen presežek, ocena pa gre (tudi) na račun izjemne vizualne podobe. Šteje celota. :)

    OdgovoriIzbriši