14. dec. 2010

The Fisher King (1991)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

I don't believe that God made man in his image. 'Cause most of the shit that happens comes from man. No, I think man was made in the Devil's image. And women were created out of God. 'Cause after all, women can have babies, which is kind of like creating. And which also accounts for the fact that women are so attracted to men... 'cause let's face it... the Devil is a hell of a lot more interesting! Believe me, I've slept with some saints in my day, I know what I'm talking about. So the whole point in life is for men and women to get married... so that God and the Devil can get together and work it out. Not that we have to get married. God forbid.



Terry Gilliam: avtor bizarnih animiranih kolažev ter edini Američan med ustvarjalci kultnega angleškega Letečega cirkusa; kot scenarist in režiser t.i. magičnega realizma rad satirično upodablja motive norosti in čudaškosti kot prispodobo za merilo normalnega in sprejemljivega — razen fantazijske gotske scenografije, neobaročne načičkanosti in temačno pustih barvnih filtrov v ta namen (poleg glasbe in zvočne kulise) velikodušno uporablja širokokotne ribjeočesne posnetke, ki dajejo vtis farsičnosti, grotesknosti in izkrivljenosti; večkrat sodeluje s Plummerjevimi (bodisi Amando ali njenim atejem Christopherjem), Jeffom Bridgesom, Jonathanom Pryceom, Tomom Waitsom, Jackom Purvisom in še kom; hudomušno mu pravijo Kapitan Kaos in sodi med tiste filmske ustvarjalce, ki so s premišljeno izbiro scenarija in igralske ekipe zapustili razmeroma majhen, a nenavadno kakovosten nabor primerkov sedme umetnosti.

Tragikomično-romantična drama Kraljevi ribič je prvi Gilliamov celovečerec, za katerega ni sam napisal scenarija (pač pa je ta delo Richarda LaGraveneseja), in sodi med njegove sorazmerno prepoznavnejše in uspešnejše (oskar in štiri nominacije, saturn in pet nominacij, dva globusa in tri nominacije itd.), če že ne najboljše režijske projekte. A teh je vendarle tako malo, da bi kultnost — ali, če hočete, vsaj izvirnost in edinstvenost — lahko pripisali slehernemu med njimi: Monty Python and the Holy Grail (1975), Brazil (1985), The Adventures of Baron Munchausen (1988), Twelve Monkeys (1995), Fear and Loathing in Las Vegas (1998), The Brothers Grimm (2005), The Imaginarium of Doctor Parnassus (2009). Terry, vsa čast in (vsekakor z moje strani) klobuk dol.



Je tudi eden od filmov, ki vsakokrat sicer potrdijo neko mojo tezo, kako je pri cineastični industriji najpomembnejši dejavnik režija — a jo obenem relativizirajo z ugotovitvijo, kako ključen je pri tem dober scenarij in nazadnje še glumaška zasedba, ki slednjega prepričljivo oživi. Vsi ti elementi se v Gilliamovih filmih ujemajo z obrtniško natančnostjo in z iskreno avtorsko/jevo naklonjenostjo do filmskega ustvarjanja. Rezultat je nezgrešljiva avtentičnost, zanimiva unikatnost in z danes tako redko artistično noto prežeta filmografija. A če se še enkrat vrnem k igralcem: prav vsi so sijajni. Jeff Bridges, po mojem skromnem mnenju najsvetlejši člen slavne igralske družine, ki je zasluženo priznanje (oskarja) dobil šele za Crazy Heart (2009), čeprav je že pred tem nizal sila posrečene vloge (The Last Picture Show, Thunderbolt and Lightfoot, Tron, Starman, The Fabulous Baker Boys, Fearless, The Big Lebowski, The Contender, Iron Man); Robin Williams — čigar nenehno dokazovanje, kako sijajen stand-up komik da je, mi gre praviloma na živce in pokvari marsikateri performans v sicer solidnem filmu (zato mi je osebno najboljši v temu nasprotnih oz. svojih najmanj značilnih vlogah tipa Insomnia, Good Will Hunting ali One Hour Photo) — tokrat pretanjeno ujame pravšnje ravnovesje med sočutnim in (tragi)komičnim; sijajni Michael Jeter (spomnimo se ga iz Zelene milje, Strahu in groze v Las Vegasu ter tretjega dela Jurašič parka), sicer že pokojni, odkriti gejevski aktivist, s svojimi živopisano ekscentričnimi liki; smešno nerodna in nepriljudna Amanda 'Honey Bunny' Plummer v zase dokaj značilni vlogi ter nepopisno zabavna Mercedes Ruehl (oskar za stransko žensko vlogo), nazadnje smo jo videli v seriji Law & Order. Kopica obešenjaških stranskih likov dodatno popestri že tako vse prej kot običajno in konvencionalno freudovsko zgodbo o premagovanju lastnih demonov in predsodkov, ki nazadnje slavi iskreno prijateljstvo in časti moč ljubezni; pri čemer posebej izpostavlja arhetip božanske milosti, odpuščanja in odrešitve (vse utelešeno v bajeslovnem svetem gralu, še enem pogostem Gilliamovem pripovednem motivu, ki naj bi ga varoval legendarni "kraljevi ribič") kot novodobno terapevtsko sredstvo za osvobajanje potlačenih travm in človeškega potenciala. Ali, kot pravi že filmski napovednik: "Sodobna pripoved o iskanju ljubezni, razsodnosti, Ethel Merman in svetega grala".



It begins with the king as a boy, having to spend the night alone in the forest to prove his courage so he can become king. Now while he is spending the night alone he's visited by a sacred vision. Out of the fire appears the holy grail, symbol of God's divine grace. And a voice said to the boy, "You shall be keeper of the grail so that it may heal the hearts of men." But the boy was blinded by greater visions of a life filled with power and glory and beauty. And in this state of radical amazement he felt for a brief moment not like a boy, but invincible, like God, so he reached into the fire to take the grail, and the grail vanished, leaving him with his hand in the fire to be terribly wounded. Now as this boy grew older, his wound grew deeper. Until one day, life for him lost its reason. He had no faith in any man, not even himself. He couldn't love or feel loved. He was sick with experience. He began to die. One day a fool wandered into the castle and found the king alone. And being a fool, he was simple minded, he didn't see a king. He only saw a man alone and in pain. And he asked the king, "What ails you friend?" The king replied, "I'm thirsty. I need some water to cool my throat". So the fool took a cup from beside his bed, filled it with water and handed it to the king. As the king began to drink, he realized his wound was healed. He looked in his hands and there was the holy grail, that which he sought all of his life. And he turned to the fool and said with amazement, "How can you find that which my brightest and bravest could not?" And the fool replied, "I don't know. I only knew that you were thirsty."

8 komentarjev:

  1. heh, moja prva "recenzija" napisana prav leta 1991 po ogledu v kinu. Se strinjam z oceno

    OdgovoriIzbriši
  2. Ti že 20 let pišeš o filmih? 8) Respect.

    OdgovoriIzbriši
  3. hihi, obnova v srednji šoli. Napisati smo morali celo stran...

    OdgovoriIzbriši
  4. Cosmo je videl toliko filmov, da bi potrebovala vzporedno življenje, da ga dohitiva. :) Nekaj mesecev nazaj sem film znova poogledal in se spraševal, zakaj oskarjevke Mercedes Ruehl že dolgo ne gledamo v dobrih filmih?

    OdgovoriIzbriši
  5. Hm, terry gilliam ja, vse njegove filme mirno lahko pohvalim, moram pa reči, da mi tu recenzirani ni v zgornjem delu njegove tabele. ni slab, ampak se mi pa zdi, da brazilu in opicam pač ne seže do kolen. mi je pa zadnji parnassus precej hvaležen za ogled, priporočam ako ga kdo še ni videl. bi pa morda ribiča vendarle bilo smiselno še enkrat videti, je vmes preteklo že veliko vode, tudi moj okus pa se je precej spremenil v tem času...
    @cosmo: rešpekt tudi iz moje strani. jaz sem v srednji šoli le enkrat vrinil film v neka pisanja, pa profesorica ni ravno dobro razumela nekoliko preslano šalo. :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Tudi meni sta Brazil in 12 Opic ljubša, priznam, čeprav tako velike kvalitativne razlike med njimi sam ne občutim -- vsi se mi zdijo izjemno posrečeni. Parnassusa si moram pa (še enkrat) ogledat, mogoče celo poročam.

    OdgovoriIzbriši
  7. Parnassusa si moram pa (še enkrat) ogledat
    - te povsem razumem :D

    no všeč mi je, ko so režiserji zvesti sami sebi.

    OdgovoriIzbriši
  8. Oh ta Terry Gilliam. Od perfekcije ala Fear And Loathing In Las Vegas to totalne budalaščine (zdle ga bom pa najebu) ala Brazil. The Fisher King je ravno nekje vmes. Sivo povprečje z dotikom čudaškega.

    OdgovoriIzbriši