20. dec. 2010

Magnolia (1999)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

In the 'New York Herald' there is an account of the hanging of three men. They died for the murder of Sir Edmund William Godfrey; husband, father, pharmacist and all around gentleman, resident of Greenberry Hill, London. He was murdered by three vagrants whose motive was simple robbery. They were identified as: Joseph Green, Stanley Berry, and Daniel Hill. Green, Berry, Hill.



Kalifornijskega producenta, scenarista in režiserja Paula Thomasa Andersona ne gre zamešati bodisi z Wesom Andersonom (The Royal Tenenbaums, The Life Aquatic with Steve Zissou, The Darjeeling Limited, Fantastic Mr. Fox) ali z bolj žanrsko naravnanim so(pri)imenjakom Paulom W. S. Andersonom (Event Horizon, Soldier, Resident Evil, Death Race). Vsi trije so nadvse zanimivi in originalni filmski ustvarjalci, a je prvemu nemara uspelo pustiti za spoznanje kvalitetnejši pečat v sedmi umetnosti od obeh kolegov — vsaj s takimi nespornimi presežki kot Boogie Nights (1997), Magnolia (1999) in There Will Be Blood (2007).

In če sem v opisu Crowovega hita Almost Famous pred kratkim nostalgično tarnal, kako sijajno je bilo filmsko leto 2000 (saj veste, govorim predvsem o ameriški kinematografiji), potem moram ugotoviti, da ga je tisto predtem bržčas gladko posekalo — leta 1999 so namreč svet navduševali Fight Club, Matrix, American Beauty, The Sixth Sense, Eyes Wide Shut, Being John Malkovich, Girl Interrupted, The Blair Witch Project, Boys Don't Cry, Analyze This, Ōdishon (Avdicija), Austin Powers: The Spy Who Shagged Me, Sleepy Hollow ter The Mummy (hecam se). A kljub hudi konkurenci (zlastih prvih treh na seznamu) se tukaj opisana drama uvršča v sam vrh cineastične bere tistega leta, pa tudi širše; tako po mnenju kritikov kot filmske srenje tudi sicer in vsepovsod.



Večina se tudi strinja, da gre za enega boljših zgodbovnih kolažev (omnibus oz. hiperkontekstualna pripoved) vsaj od kultnih Altmanovih Kratkih zgodb (1993), za enega najbolj uravnoteženih in prepričljivih nastopov tako številne zvezdniške igralske zasedbe (film je prejel nekaj kolektivnih odličij za glumaški performans), za enega bolj izvirnih scenarijev tistega časa in za eno bolj navdihujočih, s sijajno glasbo (posebej Aimee Mann), učinkovito montažo in kamero podkrepljenih filmskih zgodb, katere dovršeno dramaturgijo (kljub znatni dolžini) ženejo predvsem odlično karakterizirani liki in mogočne igralske kreacije.

Who the fuck are you, who the fuck do you think you are? I come in here, you don't know me, you don't know who I am, what my life is, you have the balls, the indecency to ask me a question about my life? —Please, lady, why don't you calm... —Fuck you, too. Don't call me "lady". I come in here, I give these things to you, you check, you make your phone calls, look suspicious, ask questions. I'm sick. I have sickness all around me and you fucking ask me about my life? "What's wrong?" Have you seen death in your bed? In your house? Where's your fucking decency? And then I'm asked fucking questions. What's... wrong? You suck my dick. That's what's wrong. And you, you fucking call me "lady"? Shame on you. Shame on both of you.



Če se za hip pomudim pri slednjih: večina se slini predvsem nad nastopom Tomčija Kurčija in hvali poslednjo celovečerno vlogo veterana Jasona Robardsa. Priznam, Cruise je res sila všečen — poleg tistega v Born on the Fourth of July (1989) tudi meni eden ljubših prikazov pritlikavega scientologa (nominacija za oskarja) — in vsekakor se velja pokloniti velikemu Robardsu; a obenem ne gre spregledati vseh drugih performansov, ki bi zlahka bili oskarjevski, do zadnjega. William H. Macy v vlogi nekdanjega čudežnega dečka televizijskih kvizov, ki po mojem skromnem mnenju zasenči lik v Fargu (1996) bratov Coen (kjer je pobral oskarjevsko nominacijo); nenavadno simpatetični John C. Reilly kot preprost, versko navdihnjeni policist; vedno odlični Philip Seymour Hoffman kot sočutni zdravstveni pomočnik iz hospica; čudovita Julianne Moore kot žena Earla Partridgea, ki v sebi začuda odkrije pristno ljubezen do umirajočega moža; in pa fantastična — v mojih očeh daleč najboljša vloga — Melora Walters kot nevrotična, s kokainom zasvojena hči televizijskega voditelja Jimmyja Gatorja (Philip Baker Hall) Claudia, v otroštvu žrtev zlorab slavnega očeta, ki ob razumevajoči naklonjenosti prostodušnega policista Jima na novo odkrije človečnost v ljudeh. Pravzaprav je Anderson z mislijo na tisti njen zadnji razbiti nasmeh in ta tragični ženski lik menda sploh začel sestavljati scenarij že med postprodukcijo Vročih noči (s skorajda isto igralsko zasedbo); dokončal pa pozneje, ko so mu studijski mogotci v New Line Cinema po huronskem uspehu zgodbe o Dirku Digglerju dali takorekoč proste roke za kakršenkoli naslednji projekt. Ustvaril je sijajen mozaik jungovske sinhronicitete in platonskih idealov: o zaradi starševskih (očetovskih) napak in aspiracij uničenih otrocih, o osamljenosti, obžalovanju in odpuščanju ter o bizarnih, ironičnih, svetopisemskih naključjih (s kakršnimi se je ukvarjal večkrat citirani Charles Fort) s podtonom nedoumljivo "pravične" božje previdnosti. Hiperkontekstualna drama Magnolia je prejela nekatere prestižne nagrade (skupno tri oskarjevske nominacije) in dosegla sorazmerno večji uspeh pri občinstvu kakor v blagajnah kinodvoran — a to velja za večino filmskih kultov.



And there is the account of the hanging of three men, and a scuba diver, and a suicide. There are stories of coincidence and chance, of intersections and strange things told, and which is which and who only knows? And we generally say, "Well, if that was in a movie, I wouldn't believe it." Someone's so-and-so met someone else's so-and-so and so on. And it is in the humble opinion of this narrator that strange things happen all the time. And so it goes, and so it goes. And the book says, "We may be through with the past, but the past ain't through with us."

11 komentarjev:

  1. Zadnjič sva nekaj govorila okoli ocen ...
    Magnolia 9.5/10.

    Sem vedel, da pride recenzja, ko sem ga zagledal na tv :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, bi se kar strinjal, le da polovičk pač ne dajem. Kakorkoli, odličen film.

    OdgovoriIzbriši
  3. Mislim, da sta me pri filmu (poleg igralske zasedbe, seveda) najbolj prevzela celotna zgradba in montaža filma, saj le ti držita gledalca cele tri ure gor.
    Ne vem če si opazil, a meni je bilo izredno všeč, kako se tempo filma že od samega začetka lepo počasi stopnjuje, glasba začne naraščat, montaža je vse hitrejša, potem pa nastopi tak čustven vrhunec. In takih vrhuncev je v filmu kar precej.
    Sicer pa je meni tole ena izmed top dram. Ultimativen film o 'usodi'.
    Bi se kar strinjal z oceno :)

    OdgovoriIzbriši
  4. magnolia :avadodo:

    OdgovoriIzbriši
  5. Ne ga no srat, blesav triurni film o žabjih padavinah. Ni, ne obstaja. In še dramaturško ni dodelan, takoj se vidi da Andersenu manjka še veliko kilometrine.

    OdgovoriIzbriši
  6. @Anonimni: v primeru, da ni mišljeno kot zabaven sarkazem (čeprav mislim, da je), ti priporočam ta filmski blog. :)

    OdgovoriIzbriši
  7. Fenomenanalno. In še gostje gostujejo pri video sekciji bloga, verjetno je od zadaj ekipa znanih medijskih osebnosti s pseudosinonimom Iztok Gartner. Kako bi mu/jim sicer uspevalo dobivati v goste taka household imena kot Šerjak ali Željko Božič. Hvala res, much obliged, za tako alturističen link do konkurence.

    OdgovoriIzbriši
  8. You're welcome. Sem dober po srcu, ne pa tako kot nekateri, ki samo kritizirajo tuje bloge. :)

    OdgovoriIzbriši
  9. ma ja, kretensko do kraja, ampak kot morda sam veš, prašijo se dobri konji. To so hejterji oziroma tako imenovani internetni troli, vanabeti, ki sami še recenzije pariške salame niso napisali, a to je pač cena, ki jo medijsko prepoznavne osebnosti plačujemo že od malih nog.

    OdgovoriIzbriši