28. jan. 2011

Alice že ve


Šefinja me je spet ponižala. Kot da bi bil poslednji vijak v brezdušnem stroju, robot za tekočim trakom. Še včeraj ena od nas, danes pa vladarica naših življenj in usode. A pride dan, ko bo moje ime vreščala drugače — ta, ki je strup v mojih žilah.



Sicer pa je vseeno, le kaj bi se žrl? Vsi smo na istem: ubogljivi droni, številke v sistemu, ovce na poti v klavnico. Sami smo si krivi: navadni delavci, anonimni uslužbenci, sužnji brez hrbtenice, hej, navadni tepci smo.



In spet se bom utrujen, brezvoljen vračal domov — k njej, ki mi je nekoč pomenila vse; ki sem ji obljubljal svet na dlani in raj obilja na zemlji. Mi bo še kdaj namenila naklonjen pogled? Kaj bo sploh še videla v meni?



Daleč so vse mladostne sanje, trapaste iluzije o popolnosti in želje po nesmrtnosti. Pokopal jih je sivi vsakdan, rutina, navajenost, povprečnost. Kje je otroška nedolžnost, iskrenost in lepota? Že kje; zaradi mene lahko tudi na Marsu.



Sem sploh še mož, pokončen in ponosen; ali pa v usodo vdan oportunist? Lutka, polna pretvez in laži? Tak bom kot vsi drugi — sebičen, vase zagledan egoist. Če bo treba, bom še dušo prodal Satanu. Ampak pravi Pekel je živeti brez sebe.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

3 komentarji:

  1. Alice ga pove, Alice res ve ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ali ne bi bilo enkrat fino skočiti v glavo, ki ne bi imela spominov in bi živela samo za trenutek filma Scanners, kjer bi jo razneslo na tisoč kosov?

    Recenzija Sedmi Pečat
    Ko vidim v naslovu filma številko, se vedno ustrašim, da ga moji bralci spet ne bodo razumeli, ampak tale filmček je režisiral Bergman. Ja, prav ste slišali, jebeni Ingemar Faking Bergman, in ker je bil en drug Ingemar moj otroški idol sem pričakoval veliko, vsekakor več kot pa dramico o šahu. Povedano drugače, Sedmi pečat nam pove, da s Smrtjo ne gre igrati iger na srečo. Smrt bi zmagala, tudi če bi igrali človek ne jezi se.

    Zraven so še vitezi in nasploh veliko starega veka (ali srednjega, to dvoje vedno pomešam), saj veste, ljudje v kapucah, kuga, jezdeci in popotniki iz daljnjih krajev.

    Vse to smo že videli, bistveno bolje, z Antoniom Banderasom v 13. Bojevniku, ki je moj najljubši film s številko v naslovu.

    In kot da to ni dovolj, film je črnobel, v dveh barvah, da se tako izrazim. Tu ga je naš Ingemar pobiksal. Svet ni črnobel, svet je 3D, če ne še več.


    Ocena: izguba časa

    OdgovoriIzbriši