16. jan. 2011

The Heartbreak Kid (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Look, you want to know the secret to a happy marriage? Do what I do. Plaster on a fake smile, plow through the next half century, sit back, relax, and wait for the sweet embrace of death!

Komedija bratov Farrelly iz leta 2007, v slovenščini domišljeno (not!) naslovljena Sedem dni skomin (kot besedna igra Wilderjevega kulta The Seven Year Itch iz leta 1955 z bohotno Marilyn in njenim plapolajočim krilom nad talnim zračnikom), je do tega trenutka njun zadnji celovečerec in po mojem (ter marsikaterem drugem) mnenju nedvomno najslabši dotihmal. (Gre za rimejk istoimenske satirične komedije z Charlesom Grodinom in Cybill Shepherd iz leta 1972.)



Zgodba spremlja okorelega samca in lastnika športne trgovine Eddieja (Ben Stiller), ki se po spletu okoliščin in nenadnem napadu strahu pred osamljenostjo pri štiridesetih na vrat na nos oženi s čedno blondinko Lilo (Malin Åkerman); a na medenih tednih kmalu odkrije, s kakšno pošastjo v ženski podobi se je spečal, in po incidentu s pretiranim sončenjem, ki jima zagreni počitnice, ob njenih nevrotičnih izbruhih dokončno sprevidi svojo nepremišljenost. Toliko bolj, ko mu v mehiškem obmorskem letovišču glavo zmeša duhovita in simpatična Miranda (Michelle Monaghan), ki je tam na oddihu s svojo čudaško družino. Omahljivi in v čedalje večje laži zapletajoči se Eddie je odločen popraviti svojo napako, a si ne predstavlja vseh posledic svojega ravnanja.
Ko sem si leta 2005 ogledal komedijo Fever Pitch, ki sta jo ravno tako posnela brata Farrelly, sem se ustrašil, da sta izgubila jajca. [...] Ko sem slišal, da sta posnela Sedem dni skomin, po odlomkih sodeč še eno romantično in dolgočasno komedijo brez poguma in hrbtenice, sem bil seveda razočaran in sem se v dvorano usedel kot zajeban skeptik. In potem se je začelo nekaj, česar nisem pričakoval. Nekaj, kar me je zelo navdušilo. Romantična komedija z jajci. —Iztok



Ob kar petih scenaristih (razen Bobbyja in Petra Farrellyja so besedilo pisali še Scot Armstrong, Leslie Dixon ter Kevin Barnett) je zgodba v maniri prevelikega števila kuharjev (ter kljub dejstvu, da gre zgolj za filmsko priredbo) nedosledna, neumna, sterilna in mestoma hudo neslana. In s tem ne mislim na njun žaljiv straniščno-seksualni humor, ki kot vedno obračunava z vsemi predsodki, tabuji in stereotipi kulturno-politično korektne ameriške komedije — saj sem se ob njunih prejšnjih umotvorih Dumb & Dumber (1994), There's Something About Mary (1998), Me, Myself & Irene (2000) in celo Shallow Hal (2001) sicer vsakokrat manj, a vseeno zadovoljivo zabaval. Pač pa imam v mislih popolni manko njune kontroverzne provokativnosti in nepovezano komično redundanco prežvečenih dovtipov (ko še sedmič vidiš enak gag, pač ni več smešen); zlasti pa na zdaj že zoprno rutinski prikaz na smrt plitvih likov brez kakršnekoli karakterizacije, značajskega razvoja in kemije pri vzajemni interakciji. Farrellyja gradita zgodbo na "komičnem" kontrastu med docela nepoistovetljivimi liki in pričakovanju o solidnosti predvidljivega in ponavljajočega se Stillerjevega performansa (z očetom Jerryjem sta zaznamovala 20. obletnico skupnega nastopanja); a tem bolj pogorita pri tistem, kar je bila glavna pomanjkljivost že njunih prejšnjih fimov: preveč ozkogledo in vase zaverovano stavita vse na eno samo, čedalje bolj dolgočasno in nezanimivo scenaristično-režijsko karto.
Klasična zgodba s svežim pristopom. Še ena komedija leta. In film, ki bi si čez lužo zaslužil veliko večjo pozornost. Kaj hočemo, gledalci včasih res ne vedo kaj je dobro in kaj ne. —Iztok



V primerjavi s tukaj priobčenim se mi je zdel celo njemu soroden Along Came Polly (2004) bolj posrečen in celovit žanrski predstavnik; iz vsega srca pa priporočam ogled leto pozneje posnetega, inteligentnega in svežega Forgetting Sarah Marshall (2008). In še nekaj: da bi se kdo zaradi Monaghanove tako zlahka odpovedal Evi Longorii Parker? Brez iztrebka. Kar tako? Nigga please. Še zadnja oslarija že tako neposrečenega filma.

8 komentarjev:

  1. Jaz sem pogrešal kakšno bolj trezno razmišljanje o družbi, stanu, službi, čemurkoli. V tistem prvem filmu z Grodinom in Shepherdovo (ne vem, zakaj nisi linkal prave zvezde tam) sem to našel na nekaj mestih. Tale pa po mojem skromnem mnenju vsekakor ni slabo izdelan po fotogenični in kratkočasni plati. Žal torej ne zapusti dovolj, poudaril bi morda tisto montažo dolgotrajnega imigriranja nazaj v ZDA, posebej potem atmosfero pri obisku na domu. Ampak to so vse stvari okusa, veš. Podobno kot izbira Eve Longoria ali Michelle Monaghan. Jaz sem za drugo brez pomišljanja.

    OdgovoriIzbriši
  2. Seveda film ni povsem zanič, za oceno 5/10 se tudi IMHO nabere dovolj gledljivega materiala. Kaj globljega pa res ne premore, tudi če odštejem subjektivnost percepcije humorja. In Michelle tudi meni ni švoh, a tako v hipu se od Eve vseeno ne bi poslovil. (Just being ironic.) :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Si videl mogoče http://www.imdb.com/title/tt1087527? Lahko bi bila še v kakšnem filmu več, ne bi imel nič proti. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Prav tega po naključju (še) ne, čeprav ugotavljam, da sem videl kar večino Michelline filmografije. Je simpatična, gledljiva in fotogenična. Je za ta film tisto, kar je Mila za komedijo Sarah Marshall.

    OdgovoriIzbriši
  5. Due Date tudi? :) Eh, ima čisto majhno vlogo. (Ampak večjo kot v Somewhere, kjer ima pa res le cameo.) Samo v Trucker je čisto glavna, drugače pa bolj ob strani, bi rekel -- vendar spet ne samo toliko kot v Gone Baby Gone. Premalo vlog skratka.

    OdgovoriIzbriši
  6. Zakaj se pa Gartner jezi na koncu? Ker med njegovim okusom in okusom sveta ni enačaja? Spremeni naj se svet bržkone.

    He, he. Saj tako, tu in tam, čisto, čisto po malo, tekne.

    OdgovoriIzbriši
  7. Mestoma gledljivo, vendar nič posebnega. Vsekakor pa boljši umotvori (če si sposodim to prijetno skovanko) od Sandlerjevih.

    OdgovoriIzbriši
  8. Videl včeraj, žal moral gledati do konca... Zelo slab film, se strinjam z napisanim. Pravzaprav za tak film res rabiš jajca, da ga pogledaš do konca.

    OdgovoriIzbriši