3. jan. 2011

Heat (1995)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Skladno z novoletno zaobljubo bom v zapisu, s katerim začenjam bloganje v letu 2011, za odtenek bolj kritičen kot sicer. Pravšnji film, ki naj mi služi v ta namen, in eden vidnejših ameriških predstavnikov sedme umetnosti v 90. letih je Vročina — bržčas eden bolj prepoznavnih (če že ne najboljših; a o tem pozneje) projektov priznanega ameriškega producenta, scenarista in režiserja Michaela Manna. Moža so proslavili povečini podobni žanrski umotvori, v katerih se navadno sprašuje o relativnosti moralnih norm dobrega in zla (oz. pravičnosti in nepravičnosti) ter prikazuje motive osebnostne integritete, maščevanja, pravičniškega povračila in vzorcev etike nasilja. Uspešen je bil s trilerjem Manhunter (1986) (prvi film o zločinskem psihopatu dr. Hannibalu Lecterju po romanih Thomasa Harrisa), zgodovinsko akcijsko-ljubezensko dramo The Last of the Mohicans (1992), resnično zgodbo o lobističnem vplivu tobačnih korporacij The Insider (1999), biografijo slovitega boksarja Ali (2001), kriminalnim trilerjem o plačanem morilcu Collateral (2001), rimejkom priljubljene serije (katere izvršni producent je bil sam) iz osemdesetih Miami Vice (2006) in zgodbo o gangsterskem izobčencu Public Enemies (2009), pa še s čim.



Med drugim je sredi 90. let kot rimejk svojega televizijskega filma L.A. Takedown (1989) (ki so ga sprva nameravali celo prirediti v nadaljevanko) posnel tukaj priobčeno kriminalno heist sago, ki se je je mahoma prijel nekakšen kultni status med privrženci Mannove stilizirane neo-noir-urbane pripovedne motivike. Predvsem zaradi zvezdniške igralske zasedbe, med katero se prvič (vsaj po drugem delu slovitega Botra iz leta 1974, kjer pa se pred kamero ne srečata) v skupnem prizoru pojavita newyorška velikana metodične igre Robert De Niro ter Al Pacino. Film bolj ali manj sloni na antagonizmu in vzajemnosti njunih likov; bistroumnega, natančnega, spretnega vodje roparske tolpe, specializirane za tatvine vrednostnih papirjev in bank, ter nič manj neumornega šefa policijskega oddelka, ki je nepridipravom tesno za petami.

Sem rekel, da bom (skušal biti) bolj kritičen? No, naj mi Mannovi zvesti pristaši ne zamerijo, a Heat se mi (sodeč po ocenah občinstva in vtisih kritikov) zdi za spoznanje precenjen. Mogoče kdo meni, da gre za dramaturško, vizualno ali kinematografsko najboljši film tega režiserja (spomnimo se npr. sedemkrat oskarjevsko nominiranega The Insider)? Niti ne? Dobro. Za žanrski presežek s spodnjice parajočo izvirnostjo in prinašajoč revolucijo med heist kriminalkami? Ob denimo Scorsesejevem Goodfellas (1990), Singerjevem The Usual Suspects (1995) ali Hillovem The Sting (1973)? Tudi ne? Prav. Kaj pa tole: v istem filmu dva osrednja lika zaigrata velika (mišljeno figurativno) Pacino in De Niro? Well, big fucking deal. Mar prikažeta dih jemajoč igralski performans ali karkoli, česar nismo v boljši inačici videli že prej in drugod? Nope. Skupni prizor v obedovalnici, ki naj bi bil višek dramaturškega loka in soočenja teh dveh figur, je v najboljšem primeru ... soliden. De Niro v lagodnem performansu kontemplira blago, premišljeno in artikulirano različico svojega običajnega gangsterskega lika, svetlobne milje daleč od svojega nastopa v Taksistu (1976) ali Pobesnelem biku (1980) ali Rtu Strahu (1991), mogoče je nekako na ravni Ronina (1998) — dočim Pacino vnovič replicira svoj histerični in vpijoči lik iz Brazgotinca (1983), Vonja po ženski (1992), Hudičevega advokata (1997) in še nekaterih odtlej. Avtentično in življenjsko? Me je kot filmski detektiv res prepričal? I don't think so. Preveč se trudi zgolj biti cool. Za koga, pravzaprav — za gledalce? Neprimerno bolj všečen (mi) je bil v Donnieju Brascu (nagrada Bostonskega združenja filmskih kritikov), če že — da o legendarnih Serpico (1973), Dog Day Afternoon (1975) ali Glengarry Glen Ross (1992) ne govorim.



What are you, a monk? —I have a woman. —What do you tell her? —I tell her I'm a salesman. —So then, if you spot me coming around that corner... you just gonna walk out on this woman? Not say good bye? —That's the discipline. —That's pretty vacant, you know. —Yeah, it is what it is. It's that or we both better go do something else, pal. —I don't know how to do anything else. —Neither do I. —I don't much want to either. —Neither do I.

Po drugi strani je toliko časa posvečenega razvijanju njunega mačističnega kompetitivno-kolegialnega odnosa lovca in plena (prispodoba o vzajemno občudujočih tekmecih z nasprotnih strani zakona kajpak ni posebej nova), da nekateri spoštovanja vredni karakterni igralci ostajajo v senci ter so bolj ali manj neizkoriščeni: Ashley Judd, William Fichtner, Natalie Portman, Tom Noonan, Hank Azaria in drugi. Not cool, Mike. Scenarij je predvidel preprosto preveč likov in Mann si prizadeva, da bi o vsakem o njih razpletel podzgodbo ter jih povezal v kratkočasno soodvisno vzajemnost, dodal še ščepec družinske drame in zguljeno prispodobo o osamljenosti življenja na robu zakona. Ne uspe mu docela. Za nameček še nekaj klasičnih arhetipov iz vesternov (kjer so pozitivci in negativci zgolj nasprotna plat istega kovanca in v nekakšni izkrivljeni simbiozi živijo drug za drugega), ki kulminirajo v končnem dvoboju obeh glavnih protagonistov. Za koga ganljivo in posrečeno; po mojem skromnem mnenju pa nekoliko zunaj konteksta, pretirano, neumestno in celo patetično. But that's just me.

You don't live with me, you live among the remains of dead people. You sift through the detritus, you read the terrain, you search for signs of passing, for the scent of your prey, and then you hunt them down. That's the only thing you're committed to. The rest is the mess you leave as you pass through.



Film kot celota nikakor ni napačen, kljub znatni dolžini, nedosledni zgodbi in naivni premisi poskrbi za marsikatero potno srago ter dobro vzdušje, premore odlično zvočno podlago in sijajno kamero (stari maček Dante Spinotti), postreže z nekaterimi nepozabnimi prizori (denimo strelski obračun na glavni mestni prometnici sredi belega dne) in zaključi z moralno noto o kazni za zlikovce, ki pa gledalca čustveno ne poteši — slednji bi raje videl drugačen razplet in splošnejši nauk, saj so mu nekateri liki pri srcu; kar tako, v kontekstu pripovedi in zamika nejevere. Ampak ne, Mann v svojih filmih politično korektno in v plehko zadoščenje občinstva dosledno kaznuje nemoralnost in nezakonitost — in pri tem pozablja, da v življenju (in filmi so posnetek resničnosti) ni vselej tako.

Don't waste my motherfucking time!

8 komentarjev:

  1. atreefinger5. 01. 11 16:33

    se strinjam, treba je biti bolj kritičen. film je soliden, to pa je tudi vse. oba glavna igralca sta odigrala že dosti boljše vloge. zgodba je preveč predvidljiva, lucidna in razvlečena. ob koncu od gledalca ni za pričakovati vzdiha tipa "hoo-ah!". aja, pa še nekaj, mlačna "judge amy" nikakor ni material za fatalko, zaradi katere bi kriminalec de-nirovega kova sploh pomislil, da bi zapustil kriva pota...

    OdgovoriIzbriši
  2. Drži, tudi meni se je zdela bizarna izbira za De Nirovo ljubezen, ampak okej. Če sem odkrit, me v tem filmu razen seksi Diane Venora (Justine) karakterno še najbolj prepriča negativec, čudovito nesimpatični in odvratni Kevin Gage kot Waingro.

    OdgovoriIzbriši
  3. lucidno lucidni6. 01. 11 20:16

    luciden vpogled v ta umotvor, kot v glumo glavih glumačev, top igralcev 2. polovice 20. stoletja ter njun bistroumni antagonizem

    OdgovoriIzbriši
  4. Jaz izraza 'luciden' ne uporabljam prav pogosto (v zgornjem spisu ga ni), z edino razumljivo poanto tvojega komentarja, češ da naj bi bila to top igralca 2. polovice 20. stoletja (torej od leta 1951 dalje) se pa samo pogojno in deloma strinjam.

    OdgovoriIzbriši
  5. lucidna lucidnost6. 01. 11 21:13

    :P


    kakorkoli že, ni veliko likov v modernem filmu, ki bi bili podobni travis bicklu, tonyu montani, filmskemu jack la motti, staremu in mlademu don vitu, serpicu, max caddyu, sonny wortziku, noodlesu, colonel sladu etc. etc.

    in njuno srečanje na platnu, face to face, je fucking godlike <3

    OdgovoriIzbriši
  6. Aha, fan De Nira & Pacina. :D Oba sta (bila) vrhunska, tu se strinjam, ampak zadnje čase bolj kot metodično poglabljanje v lik cenim igralce s širšim žanrskim in karakternim razponom in karizmo -- ki so enako dobri v komediji, drami, sci-fi ali kostumski veseloigri. Kar pa zadeva te mafijske like in če odštejem npr. Taksista, se mi osebno zdi, da Pesci v povprečju gladko poseka De Nira.

    OdgovoriIzbriši
  7. lucidna lucidnost7. 01. 11 07:46

    seveda je jasno, da na stara leta pač pridejo bolj trivialne vloge, enako je skoraj z vsemi igralci


    potem tam pri 80 ih pa morda dobijo še zadnjo šanso :)

    OdgovoriIzbriši
  8. Ja, poglej Elija, recimo. Vsa mu čast in klobuk dol. :)

    OdgovoriIzbriši