27. jan. 2011

Jonah Hex (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

You may live, and go from this place, with a mark on your flesh, and every day, that mark will remind you of the man who took everything you had.

Kljub ušivim recenzijam, zanikrnim ocenam filmskih portalov in kritikov, babičinemu svarilu in dejstvu, da je po analnem sprejemu v ameriških kinematografih že nekaj mesecev pozneje jadral naravnost na ploščkovno izdajo (in ga torej v naše kinodvorane ne bo), sem si ta umotvor ogledal samo zato, ker sem ljubitelj vsega stripovskega in velik pristaš tovrstnih grafičnih adaptacij celovečercev. No, izkazalo se je, da je imela babica prav.



Kanadski animator in režiser Jimmy Hayward, ki je predtem posnel po literarni predlogi prirejeno animiranko Horton Hears a Who! (2008), se v svojem prvem igranem celovečercu loteva filmske inačice istoimenskega stripa založbe DC Comics. Okultna kavbojska pripoved spremlja antijunaka Jonaha (Josh Brolin), lovca na glave in odpadnika iz ameriške državljanske vojne; skozi cinično in samouničevalno životarjenje ga žene predvsem misel o maščevanju nekdanjemu vojaškemu poveljniku Quentinu Turnbullu (John Malkovich), ki je surovo pobil Jonahovo družino, njega pa z iznakaženim obrazom pustil umreti. Moža je vendarle rešilo neko indijansko pleme in po pretresljivi duhovni izkušnji skorajšnje smrti ima Jonah nenavadno sposobnost (ali prekletstvo) komuniciranja z mrtvimi; ti so namreč vsevedni in mu včasih zaupajo informacije o živih in njihovih namerah, ki jih sicer zlepa ne bi pridobil. S pomočnico in občasno ljubimko Lilah (Megan Fox) se zoperstavita blaznemu, s sovraštvom do konfederativne ureditve prežetemu Turnbullu in njegovim pribočnikom (Michael Fassbender), ki skušajo z mogočnim skrivnim topovskim orožjem zrušiti mlado ameriško demokracijo predsednika Granta (Aidan Quinn).

Kako je lahko Hayward obetavno premiso z zvezdniško igralsko zasedbo spremenil v zaudarjajočo kopico gnujevih izločkov, si pri najboljši volji ne znam razložiti. Scenarij Marka Neveldina in Briana Taylorja je bolj luknjast od ceste v Rovte, zgodba nepovezana in brez poznavanja stripovskega lika skoraj nerazumljiva, zločinski motivi nekakšnega starodobnega terorista in njega obračuni prav smešno klišejski, prikaz že tako enodimenzionalnih likov infantilno stereotipen in dramaturška zgradba s finalnim razpletom bolj mlačna od krompirjeve juhe v ljudski kuhinji. Glumaške predstave so sicer dokaj gledljive — razen sterilne Megan Fox, ki bi jo zlahka nadomestili s poljubno izložbeno lutko, pa ne bi bilo opazne razlike — in tudi vizualno ter tehnično je umotvor razmeroma soliden (če odštejemo pretirano rabo pirotehnike, ki je sama sebi namen); vendar je vsebinsko, pomensko, pripovedno in čustveno tako strahovito plitev, da kakršnokoli umsko naprezanje ob ogledu bodisi izzove histerične krče neukrotljivega smeha ali pri neprevidnem gledalcu, ki bi pričakoval vsaj kratkočasno in sproščujoče filmsko doživetje, povzroči manjšo možgansko anevrizmo.



Takojšnje pozabe vredni Jonah Hex je finančno pogorel do tal (s proračunom 47 milijonov jih je producentom povrnil manj kot 11) ter si zmagoslavno prislužil dve nominaciji za zlate maline tistega leta: prvo za najslabšo igralko (Megan Fox), drugo pa za najbolj neposrečen par na filmskem platnu (Brolinov izmaličeni ksiht in trapasti "južnjaški" naglas Megan Fox). Gotovo je tudi eden najslabših predstavnikov cineastičnega leta 2010. Zatorej nasvet: mirno ga izpustite. Torrentov filet na mojem računalu je nemudoma romal v reciklažo, jaz pa sem vsaj šest minut z glavo butal ob podboj komode in tarnal nad skoraj poldrugo uro izgubljenega časa, ki bi ga lahko koristneje porabil za krepčilen popoldanski dremež, pedikuro ali razvrščanje predala nogavic po barvi.

3 komentarji:

  1. Hehehe, z uvodom si zadel tudi mene. Čeprav sem si obetal nekaj čudnega, pa mi ni dalo miru. In sem si ga ogledal ja... :) No, čisto skropucalce ja.

    OdgovoriIzbriši
  2. Yo Pauc, je treba biti po novem prijavljen v SIOL za komentiranje pri tebi? :/

    OdgovoriIzbriši