10. jan. 2011

Lepa sela lepo gore (1996)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Ala smo se dobro zarakijali, a? Nego, reci ti meni, 'oće l' bit' onog rata, a? —Kakvog rata, bolan?

Milan (Dragan Bjelogrlić) in Halil (Nikola Pejaković) sta še od ranega otroštva prijatelja iz nekega zakotja pri bosanskem Goraždu: prvi pravoslavnega porekla, drugi iz muslimanske družine. Navihana mulca sta, kot vsi njuni vrstniki, z vsemi žavbami namazana pobalina — med redkimi stvarmi, ki jima poženejo strah v kosti, je novozgrajeni in z najvišjimi socialističnimi častmi odprti cestni tunel na obrobju njune vasi, v katerem menda straši drekavac, bavbav, pošast iz teme. Prostodušna fantiča ne slutita, da se bo čez nekaj deset let — sredi klavske norije in absurda državljanske vojne, ki jo bosta doživela iz nasprotnih taborov — v tistem zloveščem predoru ironično odvila tudi njuna skupna usoda.



Treči in peti, nepar. —Kol'ko ono bi' sedam i šest, boga ti? —Pitaj učiteljicu.

Film mladega srbskega režiserja Srđana Dragojevića so menda navdihnili resnični dogodki, ko je bilo enajst srbskih vojakov devet dni ujetih v 97 m dolgem, s strani bošnjaških enot obkoljenem tunelu pri Višegradu septembra 1992. (Ta dejstva prikazuje tudi dokumentarec.) V nelinearno dramaturško zgradbo ovita zgodba (iz oči v neki beograjski vojni bolnišnici ležečega, težko ranjenega Milana) v časovnih preskokih kaže hudomušne prigode iz mladosti in prvih dni vojne ter pozneje, ko so pripadniki srbskih paravojaških enot požigali vasi po Bosni. V maniri žlahtne (črne) jugokomedije se pripovedni ton pomika od sarkastične alanfordovske farse do brutalne satire o razpadu trhlih in ideološko vcepljenih vrednot, ki so v času Titovega režima držale skupaj balkanski lonec na pritisk; in ki so ga z megalomanskimi populističnimi ambicijami zmanipulirani in od sovraštva nad vojnimi grozotami zaslepljeni pripadniki zlasti nižjih slojev razgnali do nepovratnih razsežnosti.

Snimati film 'Lepa sela lepo gore' bilo je jedno od mojih najstrašnijih i najuzbudljivijih kinematografskih iskustava. Priča je puna autobiografskih stvari. To je jedni film koji se snimao usred rata, nekoliko kilometara od borbenih linija. Ne radi se tu samo o tome što smo mi blizu fronta, u grotlu, već o tome što su ljudi oko nas frustrirani. Statisti su bili prava vojska, ratnici, koji su pravac sa fronta dolazili na set. Šta se dešavalo u njihovim glavama u međuvremenu, mi to nismo znali. Inače, bili smo smešteni u Višegradu i tamo sam upoznao mnoge ljude koji su danas u Hagu i neke koji nisu. —Nikola Pejaković
Opomba. Če je širina zgornjega YouTube avdioposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Pusti kurvu, nek ide. Ionako, ako ostane sa mladićima, ... Lazo, kako sam te ono naučio? —Napuničemo je glavićima.

Dragojević, ki je predtem posnel sila uspešno komedijo Mi nismo andjeli (1992), se zgodbe (scenarij je napisal še z Vanjo Bulićem in Biljano Maksić) loteva kinematografsko umetelno in s cinefilsko pretanjenostjo; domiselno in izvirno vanjo vplete nekatere prepoznavne motive vojnih dram (v sovražni obroč ujeti protagonisti, razkol prijateljstva na sovražnih straneh, brezčutno vojno dobičkarstvo) in jih začini z jugonostalgijo, brez vrednostnega predznaka. (Čeprav so mu pozneje očitali pristranskost, saj zlasti srbsko stran prikazuje hudomušno tragikomično in z ironično prizanesljivostjo; češ, kakor da so bili njegovi rojaki nič manjše žrtve nesmiselne vojne.) Montaža in zvok sta izjemna, predstava in karakterizacija zvezdniške (Nikola Kojo, Dragan Maksimović, Zoran Cvijanović, Bata Živojinović) igralske ekipe je sijajna (Kojo na neki način parafrazira svoj lik ženskarja iz Angelov, Živojinović pa čudovito ironizira samega sebe iz vseh junaških partizanskih filmov), simbolika in alegoričnost pripovednih odtenkov pa nezgrešljiva. Dragojevićev umotvor je sčasoma pridobil status sodobne klasike in se med srbsko kinematografijo enakovredno kosa s takimi kulti kot Šijanovi filmski legendi Ko to tamo peva (1980) ter Maratonci trče počasni krug (1982), v svetovnem rangu pa ga s sočnimi jugo-tarantinovskimi dialogi in edinstveno pomensko podobo (po mojem) zlahka umestimo tudi med take vojne težkokategornike kot Coppolov Apocalypse Now (1979), Stoneov Platoon (1986) ali Kubrickov Full Metal Jacket (1987). (Film si je za zdaj v celoti mogoče ogledati na spletnem portalu Domaći filmovi.)

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube avdioposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Vaše čuveno poštenje, uvek ste bili puni tih sranja o poštenju. Je li, gospodine kapetane, zar ti misliš da je i jedina kuća, koju smo mi njima zapalili ili su oni nama zapalili, pošteno zarađena? Jeste kurac moj! Da je pošteno zarađena ne bi ih tako lako palili jedni drugima. Dok vam je ćopavi Zagorac trpao u dupe američke dolare, znali ste da kenjate o bratstvu i jedinstvu, da se smeškate jedni drugima. A onda je došlo vreme da svodite račune. Nema problema, samo što ih niste ranije svodili? Nego ste se pedeset godina izdrkavali ovde, pedeset godina karali najbolje pičke, vozali najbolja auta, a sad kad vam se kita više ne diže, e hajde sad malo da se bavimo poštenjem. E pa iskenjam se ja na to vaše poštenje i na svu tu vašu "poštenu" generaciju.

Lepe vasi lepo gorijo je (kljub kontroverznim aspektom) doživel huronski uspeh (menda si ga je v Srbiji v kinih ogledalo 800 000 ljudi) in si prislužil prestižna odličja doma in na evropskih filmskih festivalih. Dragojević je čez dve leti postregel z nič manj brutalno, a (po mojem) za spoznanje manj prelomno družbenopolitično satiro Rane (1998), pozneje pa s še dvema nadaljevanjema Angelov in z drugimi projekti. Med podobnimi vojnimi alegorijami gre iz tistega obdobja vsekakor omeniti vsaj še Paskaljevićev omnibus Bure baruta (1998), ki prispodobe o balkanski tragediji zapelje še v veliko bolj metaforične in groteskne vode.

2 komentarja:

  1. Meni osebno naj film iz območja ex Jugoslavije iz lahkoto prileze tudi med mojih TOP 10. Še posebaj mi v srce seže zadnji flashback, ko se prijatelja še zadnjič brezskrbo družita ob flaši rakije in slišimo tisti famozni stavek, ki si ga napisal na začetku recenzije.

    OdgovoriIzbriši
  2. S tem, da ga že pred tem večkrat vpraša "Jel' će bit rata?" in Milan na to odgovarja: "Hoće, hoće." Ironija je fantastična.

    OdgovoriIzbriši