23. jan. 2011

True Grit (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

You must pay for everything in this world, one way and another. There is nothing free except the grace of God.

Zadnji umotvor bratov Coen je rimejk kultne kavbojke iz leta 1969 z legendarnim Johnom Waynom v vlogi šerifa Reubena 'Roosterja' Cogburna (prinesla mu je zlati globus in edinega oskarja — nemara bolj kot nagrado za življenjsko delo kakor konkretno za ta performans), posnete po predlogi istoimenskega romana avtorja Charlesa McColla Portisa iz leta 1968 (zgodba je prvič izšla kot kolumna v časniku The Saturday Evening Post). Gre za klasično pripoved o maščevanju, predstavljeno iz nenavadnega zornega kota jezične in omikane 14-letnice iz izobražene družine, ki za morilcem svojega očeta proti nagradi pošlje "najbolj žilavega pesjana, kar jih je med varuhi zakona" — pod pogojem, da se zasledovalnega pohoda udeleži tudi sama. Trmasti, enooki, pijanski razgrajač Cogburn je nad tem vse prej kot navdušen; zlasti, ko se čudaški dvojici po spletu okoliščin pridruži še teksaški ranger, ki istega zločinca zaradi lastnih koristi preganja ob bolj velikodušni tiralici.



Seveda je pri tako vernem rimejku (po besedah Coenov bolj novi dramatizaciji romana kakor še eni priredbi, vendar je podobnost mestoma nezgrešljiva) primerjava med obema inačicama filma neizbežna. Kaj bi se obotavljal: Jeff Bridges (v filmu Coenov prvič po Velikem Lebowskem) je kot šerif Cogburn briljanten; še enkrat dokazuje, kako velik igralec je — in kako bi si zlati kipec zaslužil že davno pred svojo interpretacijo ostarele country zvezde v Crazy Heart (2009). Svojeglava robatost in obenem ganljiva sočutnost, združeni v samosvojo nadgradnjo lika razvpitega šerifa, ki ne skuša biti zgolj imitacija Johna Wayna (po mojem skromnem mnenju ga namreč prekaša), karakterno podpirata vso glumaško zasedbo in zaokrožujeta žanrsko prispodobo o "pravem pogumu" — a ta parabola v resnici vendarle leti na lik štirinajstletne Mattie Ross (Hailee Steinfeld), ki s svojo neomajnostjo navdihne ciničnega in v alkoholno otopelost vdanega šerifa. Mladi igralki gre priznati izjemno prepričljiv nastop in sijajno vzajemnost z Bridgesom, kar v surovi western vnaša čustveno toplino in s kontrastom poskrbi za kopico nizkoizraznih, a sila hudomušnih pripetljajev. (Skladno z literarno predlogo je njen lik osrednji.) Še najmanj izrazit protagonist je LaBoeuf (Matt Damon), ki mu sicer ne gre očitati zabavne avtentičnosti in (vsaj) spodobnega nastopa, a tudi posebnega presežka pri tem ne izkazuje; čudim se bratoma za odločitev o njegovem angažmaju, a bržčas sta imela svoje razloge.

New version will be much closer to the source material. It's partly a question of point-of-view. The book is entirely in the voice of the 14-year-old girl. That sort of tips the feeling of it over a certain way. I think it's much funnier than the movie was so I think, unfortunately, they lost a lot of humour in both the situations and in her voice. It also ends differently than the movie did. You see the main character — the little girl — 25 years later when she's an adult. Another way in which it's a little bit different from the movie — and maybe this is just because of the time the movie was made — is that it's a lot tougher and more violent than the movie reflects. Which is part of what's interesting about it. —Ethan Coen

Kar pa zadeva Josha Brolina, ki sta ga brata Coen vnovič angažirala po svoji huronski uspešnici Ni prostora za starce (2007), je osupljivo, kako malo energije in minutaže posvečata liku (njegova predstava je sicer odlična), ki predstavlja srž vse zgodbe; namreč zahrbtnemu in brezvestnemu morilcu Mattiejinega očeta. A prav to je značilno zanju (in je nekaterim všeč, drugim pak prav zato ne): kjer standardni dramaturški lok starejših žanrskih sorodnikov doseže vrh, Coena poskrbita za antiklimaks; kjer se že kaže junaški arhetip osrednjega protagonista, nam ponudita antijunaka; ko gledalec navajeno pričakuje emotivno zadoščenje, predenj vržeta neizprosno verodostojnost; kjer se obeta razburljiv zasuk, postrežeta z nekonvencionalnim mašilom; ko gre najmanj pričakovati, pa se razplete oster preobrat. (Razen pri strelskem obračunu na konjih, ki se zgleduje po izvirniku in je enako veličasten.) A ob tem ostajata zvesta samemu sebi: kot vedno se z otipljivo in naravnost mitološko dimenzijo poklanjata žanrski formi ameriške kinematografije, oviti v postmodernistično satiro industrije sedme umetnosti, a prežeti s sijajno vizualizacijo, za nostalgično zvočno kuliso zamaknjenimi pejsaži, tekočo pripovedjo in nepozabnimi dialogi ter obogateni z njunim značilnim (za spoznanje čudaškim in temačnim, če smo odkriti) humorjem.
Zgodba o dekletu (Hailee Steinfeld), ki najame ostarelega in tečnega šerifa (Jeff Bridges), da bi ji pomagal ujeti morilca (Josh Brolin) njenega očeta, se vleče kot megla, praktično noben prizor pa ni pričakovan presežek. Če sem iskren, oba glavna protagonista zasenči Matt Damon, ki igra kavboja, kateri prav tako išče Brolina in dejansko pomaga odločni in trmasti deklici. In ko smo že pri Brolinu, kaj za vraga je njegov Tom Chaney? Je morda Forrest Gump ali nevarni zlikovec, ki ga lovita dva profija? —Iztok



Je True Grit iz leta 2010 boljši od onega iz leta 1969? Za marsikoga vsekakor (vsaj sodeč po ocenah na spletnih portalih); gotovo je osvežujoče drugačen in v današnjem filmskem kontekstu v mnogočem bolj pronicljiv — ter eden zanimivejših predstavnikov leta 2010. In če že delajo rimejke: to je pravi način, kako to storiti.

33 komentarjev:

  1. Dobro napisano, zanimivo in predvsem izvirno.

    Kar mi ni jasno je sledeče:, ti pišeš dejansko filmsko kritiko, dovolj poljudno, brez Štefančičoidnosti in pišeš dobro, brez klišejev, bralec dejansko izve o filmu nekaj novega itd, odziv pa tako nizek.

    Na drugi strani sicer morda benigni, a intelektualno omejeni in kar se pisanja tiče maltene retardirani Gartner, piše votle obnove vsebin filmov in jim pravi recenzije, baam, 20, 30 komentarjev.

    Sicer v slogu "meni je tut všeč", "kako kjut je xy, kar pojedla bi ga" + obvezni smeškoti (verjetno nek secret e-handshake), ampak ipak.

    Pozabil sem kolikšna je točno stopnja funkcionalne nepismenosti pri nas, cca 90%, če me spomin ne vara, 90% ljudi ne zmore prebrati članka v Delu.

    A propos, Gartner npr. ne razume metafor, že kakršnakoli simbolika ga spravi v neko nelagodje, vse je pač na prvo, črnobelo žogo.

    Ne morem se odločiti, ali gre za problem funkcionalne nepismenosti in so blogi ko tvoj dejansko hudo omejeni v številu potencialnih bralcev, ali gre tu tudi za kulturološke razlike med Ljubljano in provinco.

    Kakorkoli že, škoda da ta blog nima več obiskovalcev, da bi se razvila neka debata, a enako se dogaja tudi Jonasu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za prijaznost in spodbudne misli. :) Ob tretji obletnici svojega pisunjenja aprila 2011 bom verjetno predstavil bolj natančno statistiko tega bloga - a z odzivom nikakor nisem razočaran, kljub temu, da pišem predvsem iz lastnega veselja (čeprav bi se sprenevedal, če bi trdil, da mi je do daske vseeno, ali me kdo bere ali ne; noben blog ni sam sebi namen, ako ga nihče ne bere). Ti seveda govoriš predvsem o komentarjih. Ampak komentiranje je IMO bolj odvisno od provokativnosti (oz. v Gartnerjevem primeru "provokativnosti") tematike, aktualnosti in podobnih dejavnikov, ki določeno bralsko skupnost spodbudijo k feedbacku. Pravzaprav moji zapisi (in filmski blogi tudi sicer) niso taki, ki bi naravnost klicali k hudi debati, jaz to prvi priznam. Poleg tega si domišljam, da se večina bralcev bolj ali manj (in vsaj v grobem) celo strinja s tistim, kar napišem, zato ni posebne potrebe to vsakokrat posebej poudarjati. V nasprotnem primeru (in ne domišljam si, da ga občasno tudi jaz ne pihnem s kakšnimi docela subjektivnimi kapricami in neumestnimi pogledi) pa sem vedno vesel proti-argumentov in drugačnih mnenj, če so le utemeljena in me opozarjajo na pomanjkljivosti in napake ter stvari, na katere sam nisem pomislil. Dobrih filmskih blogov je kar nekaj (Cosmopapi, Jan, PaucStadt, Goodfella) in mislim, da se vsi dobro dopolnjujemo in v nekakšni vzajemni pozitivni tekmovalnosti tudi izboljšujemo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ako se lahko vključim... Torej, rad berem recenzije, ki se berejo kot romani. Ki imajo dušo, srce, meso. To se mi zdi, da lastnik tega bloga najbolje dela izmed vseh nas. Tudi Jan je tu nekje, a premalo piše, počasi prihajajo sem tudi novi pisci (goodfella itd.) Rad potem preberem tudi tuvine zapise, ki imajo opravka s filmom, saj doda notri nekaj več, nekaj kar pa mi nimamo. o gartnerju ne bi, da ne bo prišlo do vnovične vojne, si ne želim tega, ampak vedno pa trdim, da vsakemu pač svoje. No... tudi sam želim pisati čimbolj tako, a je vse odvisno od časa in energije. kdaj se mi ljubi več, kdaj manj. ljubiteljsko, amatersko.

    Kar se tiče obiska/komentarjev. Sam imam kar dober obisk, seveda tisočkrat manjšega od gartnerja, ampak je dovolj visok, da sem nekako prepoznan v tem, blogerskem okolišu. ampak komentarjev imam vedno zelo malo, ako je debata jih je več, sicer pa niti ne. in če sem iskren, mi to čisto godi. jaz podam pač svoje mnenje, bralec prebere in si lahko misli svoje, seveda lahko tudi kaj pove, ampak ni potrebe, s komentarji si ne želim filati ega. tudi zelo redko drugje komentiram, pa to še ne pomeni, da ne berem... skratka...

    ta film moram nujno čimprej videti :D

    OdgovoriIzbriši
  4. Bom še jaz malo pokomentiral. Preberem vse kar spišejo blogerske kolege, izogibam se branju recenzij filmov, ki jih še nisem videl. Malo sem občutljiv na kvaliteto SCR-ja, zato bom februarja verjetno odšel v kino. Razen če se prej ne pojavi boljša kvaliteta. Potem bo skušnjava prevelika... Potem se vrnem in z veseljem preberem ta prispevek.
    Komentarji zagotovo niso merilo kakovosti ali priljubljenosti, tako kot Pauc redkokdaj komentiram, kar ne pomeni, da ne berem.

    OdgovoriIzbriši
  5. Tudi sam zadnje čase raje počakam na BR, ampak True Grit je bil prevelika skušnjava in 720x304 spet ni tako slabo.

    Mimogrede, pišem in prevajam v/iz angleščine, toda pri tem filmu sem na trenutke potreboval (angleške) podnapise, predvsem v prvi tretjini filma in predvidevam, da jih bo večina non-native speakerjev.

    Tudi knjga je odlična, Charles Portis, in še na netu se najde.

    OdgovoriIzbriši
  6. ne vem no, bomo videli, kako se obnese briges, jasno je ,da je boljši igralec, kot wayne, ampak duke je duke :D


    glede opisov: seveda ima vsak svoj stil, ampak pri tebi konkretno pogrešam karkoli se tiče montaže, fotografije in drugih bolj tehničnih aspektov :)

    OdgovoriIzbriši
  7. Beremo, beremo, pa nimamo potrebe za komentiranjem :)

    OdgovoriIzbriši
  8. Bom tudi sam podal kratko mnenje o SLO filmskih blogih, ker ste zgoraj pač imeli to debato :).

    Filmoljub-blog je vreden branja, takisto sta mi všeč še mr X ter Tuva; idejno najbolj zanimiv blog pa je zagotovo Filmsko platno št. 7, ki pa žal ni tako slogovno zanimiv, zato ga večinoma zgolj preletim.

    Gartner piše res slabo, podoben mu je PaucStadt, ki piše enako kot Gartner (sicer imata nekaj razlik v slogu, ampak ok), malo bolj obširno, vseeno pa oba v svojih zapisih ne povesta nič zanimivega, slog pa tudi ne privabi k branju. Mimogrede, tudi mr X večinoma navaja zgolj fakte in ne pove kaj širše o filmu in ustvarjalcih, a ima odličen slog, kar ga dvigne nad ostale "recenzente".

    Pa včasih mi je bil zanimiv blog še "odvisni od neodvisnih filmov", ampak odkar so "kritike" strnjene na par kratkih stavkov in oceno, je pač dolgočasen.

    Tako da osebno imam pod zaznamki Filmoljuba in potem na njegovem seznamu "povezav" pregledam, če je kje bil kakšen zapis, ki me zanima.

    LP Bojan

    OdgovoriIzbriši
  9. @Bojan: Hvala za komentar in prijaznost. Komu je kateri blog (bolj) zanimiv, je enako subjektivno kot to, komu in zakaj je kateri film všeč (ali ne) -- razlika pa je, kot tudi sam ugotavljaš, v tem, KAKO to napišeš. In v tem smislu se nikakor ne morem strinjati s primerjavo Pauca in Gartnerja. Slog ima resda vsak od nas svoj (in strinjam se, da je Jan med nami jezikovno najmočnejši -- upam le, da se ni naveličal, zadnje čase malce redkeje piše), kar pa zadeva poznavanje filmov in njihovo interpretacijo, je Pauc svetlobne milje nad Gartnerjevo infantilno obnovo vsebine, pospremljeno s straniščnimi metaforami in debilno kvazi-marcelovsko retoriko, kjer trikrat pove enak stavek v vsakokrat malce drugačnem besednem redu, podkrepljen s smešnimi otroškimi presežniki (sam verjetno meni, da so retardirane fraze nekakšna "provokacija") in popolnim nerazumevanjem kakršnekoli filmske pripovednosti, simbolike in prispodob. Primerjava Pauca (ali kogarkoli drugega) z Gartnerjem je žaljivka. Ne gre za to, da sem advokat kogarkoli in ker se Pauc sam ne bi znal braniti, a ker je debata na mojem blogu, podajam pač svoje mnenje. Bom vesel, če me spremljaš še naprej in bom skušal pisati zanimive reči -- a če smo že brez dlake na jeziku, moraš vedeti tole: blog filmoljub je čista zajebancija, pisanje za hobi ter iz veselja do maternega jezika. Nikoli se nisem imel za filmskega kritika ali se oklical za poznavalca; vsekakor pa se trudim utemeljiti (in po možnosti objektivizirati) svoje poglede na sedmo umetnost.

    OdgovoriIzbriši
  10. Bojan mi je skorajda vzel veselje do pisanja, do življenja pravzaprav. Ampak kaj naj, če tako čuti :oops: No, definitivno se bom trudil biti drugačen, ne pravim boljši, iztok, le drugačen. joj, kaj takega.
    @filmoljub: hvala :shy:

    OdgovoriIzbriši
  11. *MOJ "KOMENTAR" JE V TREH DELIH, KER ENEGA/DVEH NI SPREJELO ZARADI OMEJITVE ZNAKOV PRI KOMENTARJIH" - Bojan

    No, saj verjetno je jasno, da je moje mnenje subjektivno? Nisem tega naznanjal, ampak sem že prestar, da bi pravzaprav želel blatiti koga, jaz sem samo zapisal moje občutke ob branju teh blogov.

    Navsezadnje veliko časa za spremljanje teh blogov nimam- naprej mi približno 1/2 (budnega) dneva odnese služba, nato pa se moram ukvarjati že z ženo in otrokoma, potem pa pride na vrsto moj prosti čas in kak film; šele nato pa filmski blogi, zato verjetno res nisem nek relevanten podatek (glede na količino spremljanja) in mi je tudi malo žal, da sem napisal, ker mogoče sem se res prenaglil. Brez zamer :).

    No, ampak vseeno nimam miru, zaradi česar bom poskušal bolj poglobiti in argumentirati svoje zgornje mnenje, da bom imel mirnejšo dušo, ki ne bo gorela v večnem ognju zaradi podajanja krivih mnenj.

    Razlog zakaj mi je Filmoljub dober in zakaj sta Gartner in Paucstadt malce slabša je preprost: (ti,) Filmoljub pove(š) nekaj novega. Namen teh internetnih kritik je že zdavnaj usahnil- torej kritike, ki bi ti dale vodilo pri ogledu/te navdušile za kak film, kajti večina kritik (tako tujih kot SLO) je že tako kompleksnih, da ne samo, da dosledno obnovijo zgodbo, temveč skorajda po principu interpretacije obdelajo snov/temo/motive/ ... . Ko se spomnim otroštva- kako smo včasih dobivali ideje za filmski ogled: videoteka, kjer si si prebral nekaj besedic na zadnji strani ovitka videokasete; ali pa nasvet znanca. Predlog in predhodno znanje o filmu je bilo zreducirano na nekaj stavkov tipa "v filmu igra ta ali oni, je akcijski in se dogaja v džungli". Če si dandanes prebereš kakšne daljše kritike na internetu izveš pol zgodbe, obenem pa še kritik rad poda svoj pregled motivov in tem, najraje celo prikritih, da pokaže, da pa je on *res* razumel film :D. No, kakorkoli že, očitno je, da gre tukaj za pojav "vodenega" gledanja (sicer je izraz širše poznan za "vodeno" branje, ampak pomoje ga lahko iz knjig posplošimo na filme), kjer že vnaprej poznaš podrobnosti filma, zaradi česar od njega ne odneseš toliko, kot bi sicer. Poglej si svoj opis Matrice, Filmoljub. Odlična kritika, vsekakor. Ampak je to res nek opis, ki bi ga šel prebrat *preden* si dejansko gledal Matrico? Močno dvomim, da bi imel po opisu potem pozitivno mnenje, saj razkrije nekaj subtilnih sporočil in potemtakem skorajda doseže vodeno gledanje.

    OdgovoriIzbriši
  12. No, dolg uvod za mojo argumentacijo sem porabil zato, da bi sedaj lahko razkril point: filmski kritik se lahko potemtakem odloči, da bo pisal "priporočila", torej " "kritike" " namenjene tistim, ki filma še niso videli ALI prave filmske kritike, svoje doživljanja filma; namenjena tistim, ki so film že gledali, da se predstavi piščevo mnenje, nemara opozorilo na kakšno prikrito tematiko in na koncu vrednostna sodba - princip književne kritike, skratka, ki večinoma od bralca predvideva že vnaprejšnje poznavanje obravnavanega dela.

    Torej, kam je šel blog Filmoljub ter kam Gartner in Pauc. Spomnim se tvojih prvih zapisov, Filmoljub (mislim da opis The Mist in še nekaj filmov, ki si jih opisoval na začetku blogarske kariere)... pisal si priporočila. Nisi pisal preveč poglobljenih pogledov v film, niti se nisi spuščal preveč v podrobnosti. Takrat si prebral tvoj opis in se odločil: aha film je očitno kul. Čisto po receptu DVD-ovojčkov ter prijateljskih priporočil.

    Ampak nekje vmes si se spremenil, popolnoma obrnil in pričel pisati prave resne kritike. Verjetno si ugotovil, da je to nekaj, o čemer moraš pisati. Verjetno se nisi moral upreti, ko si v filmu sam prepoznal nek motiv, nakar slednjega ne bi moral razkriti v samih kritikah... to predvidevam, da se je zgodilo. In hvala bogu, da se je, saj si pričel pisati odlične kritike, ki so bralcu dale misliti, vplivale na njegovo razumevanje filma, mu ponudile še več iztočnic za razmišljanje... skratka, iz nepomembnega pisca obnov (kar je Gartner še danes) se je razvil kritik, ki ne le, da je o filmu pisal, temveč je o filmu tudi poglobljeno razmišljal. Ravno zato so tvoji zapisi cool. Ker so odlični pri tem, kar so- ne pretvarjajo se (vsaj pogosto ne), da so nekakšna "priporočila" za ogled filma, temveč so odkrite kritike, večidel namenjene tistim, ki so film že videli. Pojdi za tem. To je kritika, stari. Pred veliko leti sem pisal diplomsko nalogo iz "spektri in različice obravnave književnega dela skozi čas s poudarkom na sodobnosti" , zato bi upal dejati, da je moje mnenje vsaj malo objektivno (čeprav še vedno docela subjektivno), saj so si knjige in filmi pri "recenziranju" precej podobni. Včasih mi je prav žal, da sem kritiko opustil in se v podiplomskem študijo usmeril na fonologijo, ampak kaj je, je, tudi fonologija je zanimiva (in predvsem še ne-raziskana).

    OK, to si ti. Zakaj sem zgoraj enačil Paucstadta ter Gartnerja- ker pri branju njunih blogov dobim občutek, da ne vesta, kaj bi. (Da najprej odpravim Gartnerja) Iztok ima res kretenske opise, ki so zreducirani na kratko obnovo zgodbe, random vmesne skeče ter naštevanje igralske zasedbe. Pravzaprav kul, saj lahko zapis berem kot "priporočilo". Mnja, pravzaprav ne, ker Gartner nima meje, kaj lahko razkrije in kaj ne- zaradi česar pogosto razkrije preveč zgodbe, da bi bralcu omogočil popoln užitek ob filmu.

    In smo pri tebi Paucstadt... oprosti za komentar zgoraj, nisem te želel niti malo užaliti.

    Da bo jasno in pošteno: zadnja recenzija, ki sem jo prebral na tvojem blogu je bila "127 ur", saj filmov, ki si jih opisoval po tem, še nisem gledal. Zato dopuščam možnost, da si se v svojih zapisih spotoma konkretno spremenil, kakor se je navsezadnje pred leti tudi Filmoljub.

    OdgovoriIzbriši
  13. Tvoje pisanje je... slovnično pravilno, slogovno... zadostno. Za gledalca, ki si filma še ni ogledal, celo pregloboko, saj pogosto skoraj polovico opisa nameniš obravnavi zgodbe, kar je zame preveč, če si film nameravam ogledati. Ampak kaj lahko tvoji opisu ponudijo tistemu, ki si je film že ogledal? Moje osebno mnenje je, da malo (ampak imaš prav, več kot Garnerjevu, ki takemu gledalcu ne ponudi popolnoma NIČ). Vmes se najdejo opisi, kjer greš malo globlje, ponudiš bralcu malo več, ampak potem je spet serija opisov, kjer nisi kritik, temveč obnavljaš zgodbo filma in nekaj besedic o igralski zasedbi. Moje priporočilo glede pisanja bloga: pojdi globlje. Spremeni slog, daj na stran bralce, ki iščejo priporočilo za filmski ogled (takšni lahko gredo na Gartnerja) in ponudi več tistim, ki so film že gledali. Išči simbole, metafore, karkoli... in piši o tem. Na fakulteti smo leta 1990 gledali film Zadnja Kristusova skušnjava, nakar nam je profesor (ki ga sicer neizmerno cenim, ampak njegovo mnenje cenzuriram, ker ni nikoli želel biti izpostavljen) zabičal, da mu napišemo filmsko kritiko, da vidi, če smo sposobni kritizirati tudi kakšen drug format, ne le knjige- njegov moto "Kritik je zmožen kritizirati vse - ob vsem je zmožen ubesediti svoje mnenje ter ga smiselno spraviti v kontekst; obenem pa se je vedno pripravljen učiti in spoznavati stvari o katerih meni, da jih ni vreden kritizirati." (upam, da se nisem preveč zmotil, pa tudi če sem se, dvomim, da cenjeni profesor bere ta blog :D). To je bil eden najtežji izzivov na fakulteti. Naenkrat je bil medij drugačen- naenkrat smo bili prisiljeni pisati o filmu, ne o knjigi. Groza. Preden sem spisal "kritiko" s katero je bila njegova visokost zadovoljna, sem popisal celoten zvezek, približno petdeset strani (kritika je znašala dobrih sedem). Ja, tolikokrat sem dobil "vajo" "zavrnjeno" (v bistvu ga imam na sumu, da je parkrat sploh ni prebral, ampak samo rutinirano skenslal). Ko sem sedel v profesorjevem kabinetu, mi je rekel nekaj v smislu, "to, spoštovani kolega, je kritika, ki bo jo z užitkom prebral tisti, ki si je film že ogledal".

    In točno ta stavek si ponovim, ko berem Filmoljubove zapise, a si ga žal (trenutno) ne, ko berem Gartnerjeve ter tvoje, Paucstadt.

    Se oproščam za dolg komentar- svoje mnenje sem moral podkrepiti z malo več "zaledja", zato je tako dolgo. Upam, da ne bo rutinirano "zavrnjeno" z argumenti: mi pišemo za tiste, ki filma še niso videli itd., ker resnično dvomim, da dejansko pišete za te, sploh ti Filmoljub.

    Lepo bodite vsi pozdravljeni, se opravičujem če sem koga užalil- definitivno ni bil moj namen. In se opravičujem za vse pravopisne ter slogovne napake, pisati sem namreč moral hitro, saj moram še pripraviti zajtrk do tačas, ko se žena z otroci vrne iz cerkve. To je pa že čez 10 minut, o moj bog - raje ucvrem

    LP Bojan

    OdgovoriIzbriši
  14. He, he, dobro ironijo in hudomišen cinizem vedno cenim. :) Ampak delitve o pisanju na tiste, ki so kakšen film že gledali, in one, ki ga še bodo, vsekakor ne bom delal niti v prihodnje -- vedno bom pisal predvsem zase.

    OdgovoriIzbriši
  15. Glede pisanja zase - sicer vem, da ne misliš v tem kontekstu, ampak vseeno me zanima: a bereš kdaj svoje "stare" recenzije? :D

    OdgovoriIzbriši
  16. Berem in jih puščam take, kot so, kot opomnik. Sam sebi sem namreč največji kritik.

    OdgovoriIzbriši
  17. Bojan, odlično, evo to ti je argument! Vesel sem, da mnenje izrazijo tisti, ki o tem nekaj vedo. No, ne delim na tiste, ki filma niso videli in na tiste, ki so ga. Pišem v prvi vrsti zase, ker se od nekdaj rad izražam in pa zato, ker me veseli. Je pa res, da velikokrat, sploh zadnje čase, pišem na silo in ob pomanjkanju časa, to se pa pri tekstih zagotovo pozna, priznam. Je pa res, da večkrat zaviram svoje misli, ki bi se mnogokrat lahko prelevile v prehudo filozofijo, kateri bi imel čez čas še sam težavo slediti :D

    OdgovoriIzbriši
  18. Ena od stvari, ki jih sam pogrešam pri filmski kritiki je tehnični aspekt. Zame, kot laika, je bila npr. zanimivo, lo so pred leti na podelitvi oskarjev vlogo montaže primerjali s kiparjem, ki iz monolita izkleče kip. Torej, režiser posname za 8 ur materiala, potem je pa editor (in jasno producenti) tisti, ki odloči kako bo film pravzaprav izgledal. S tega stališča je zame montaža skoraj tako pomembna kot režija in ko izvem, da celo Orson Welles ni imel final cuta, še toliko bolj.
    Podobno, a v manjši meri velja za glasbo in kamero, sceno in kostumografijo in od kritika bi si želel (tudi), da v svojem pisanju pojasni tudi te elemente.

    Za začetek si bom pa prebral How to Read a Movie, zelo priporočano kot referenčna knjiga na to temo in, itak, džabe dosegljivo na netu.

    OdgovoriIzbriši
  19. Aja, še moje skromno mnenje, potem ko sem prebral nekaj recenzij Paucstadta, to je svetlobna leta pred vsebinsko in slogovno žvarovno ParaMarcelsusa.

    OdgovoriIzbriši
  20. In my bad, vidim da v bistvu pišeš kaj tudi o kameri. Razlog zakaj se mi zdi to pomembno je v tem, da se celo prvemu pravemu filmskemu kritiku zapiše:

    "...Guyja Ritchiea. Tega mojstra kamere in montaže, ki je v zelo kratkem času postal kultna roba in dosegel imidž, da nekemu filmu rečemo, da izgleda tako, kot da bi ga posnel Guy Ritchie."

    Film je namreč zmontiral James Herbert (tudi Sherlocka), kamera pa je delo David Higgsa.

    Nepoučeni gledalci in bralci dobimo pri branju kritikov, ki ne razumejo filmske obrti, zmoten vtis, da je režiser tisti, ki vpliva na vse, dejansko pa je, sploh pri ameriški produkciji, veliko bolj obrtnik kot umetnik.

    OdgovoriIzbriši
  21. A se meni samo zdi, ali ste začel izija vsi preveč resno jemat. tip je joke, ne ga preveč pogrevat no.

    OdgovoriIzbriši
  22. Ah ne, izija gre jemati na easy, no worries.

    Režiser seveda ne vpliva čisto na vse; gotovo pa ga ni režiserja, ki ne bi odločilno sodeloval pri montaži (če je že ne naredi sam), tako da je tudi slednja v končni fazi precej odvisna od njega. Jasno pa, da gre za industrijo, takorekoč za tekoči trak, in režiser je le eden od dejavnikov v tej produkciji.

    OdgovoriIzbriši
  23. Ne bi se strinjal, da režiser odločino sodeluje pri montaži, še Orson Welles ni imel final cuta. Poleg tega, če je odločilen režiser, čemu potem oskar za montažo?

    How Stuff Works:
    A film editor is a mechanic who removes the unneeded and fits pieces of film together to make a finished movie. He is a collaborator who works with cinematographers and sound editors to bring sight and sound together...

    ...he is an artist who captures a director's vision and tells a compelling story.

    OdgovoriIzbriši
  24. Ne trdim, da montaža ni pomembna -- še kako odločilno vlogo ima --, temveč to, da režiser in montažer (razen, kjer je to celo ista oseba) tesno sodelujeta pri montaži, pa ne le pri "director's cut" različici, ampak po defaultu (to so celo obrtniška pravila, ki jih določa združenje režiserjev DGA). Če govoriš o tem, da režiser običajno prepusti montažerju proste roke, da po lastni presoji poljubno zmontira film, potem se v tej točki absolutno in prav gotovo ne strinjava.

    OdgovoriIzbriši
  25. Interestingly enough, ja, nekateri režiserji opravijo svoje delo in prepustijo celotno montažo drugim. Na koncu itak studio odloča kakšen bo final cut.

    OdgovoriIzbriši
  26. Tole bo morda dobra analogija; režiser je pri filmu podobno kot dirigent v orkestru. Ne zna nujno igrati inštrumentov, posamezni solisti imajo veliko mero avtonomije, a na koncu je dirigent tisti z vizijo, s pravico veta (OK pri filmu manj) in je tisti, ki vse elemente spravi v harmonijo.

    Pripisovati torej dirigentu zasluge za izjemen performance čelista je krivično do čelista in analogno enako do editorja et al. pri filmu.

    OdgovoriIzbriši
  27. Bom vseeno vztrajal: verjetno imaš v mislih first cut (oz. editor's cut), prvo in osnovno verzijo montaže, ki pa jo običajno potem režiser še predela in spremeni. Možno je, da se kdaj studio (ali kdorkoli že) celo odloči ostati pri tej prvotni različici -- a konkretnega primera igranega (ameriškega) celovečerca, kjer je bilo tako, jaz le ne poznam. Ti verjamem, da je lahko (izjemoma) tako, le da potem režiser nekako ne opravi svoje vloge do konca.

    OdgovoriIzbriši
  28. Primer režiserja kot "tretjega kolesa" pri montaži:

    Over at Deadline Hollywood Daily, Nikki Finke is reporting that actor Edward Norton and Marvel Studios are in an escalating tizzy over editing and final cut on The Incredible Hulk. Oh boy, this is not good. Norton, who pretty much received the right to rework Zak Penn’s script however he wanted, is known for having strong feelings about the end product. His arguments with director Tony Kaye over American History X (Norton won) are the stuff of legend.

    Finke reports that Norton and Marvel Studios chairman David Maisel are currently “holed up” alongside director Louis Leterrier (who is oddly mentioned in the news item like a third wheel) in hopes of reaching an amicable decision.

    http://www.slashfilm.com/edward-norton-and-marvel-studios-reportedly-arguing-over-the-incredible-hulk/

    OdgovoriIzbriši
  29. Sicer pa imaš prav, veliki režiserji, zlasti Hitchcock, Capra, Lumet... so invariably atudi mojstri montaže.

    Glede kamere pa ne nujno, veliko režiserjev ne razume tehnologije, Chaplina ali Bunuela npr. pa to niti približno ni zanimalo.

    OdgovoriIzbriši
  30. Govoriva o rahlo različnih poantah. Eno je, ali režiser obvlada tehnologijo in metodologijo določenega postopka filmske produkcije; drugo pa, ali jo je (ne glede na to) pripravljen kar prepustiti nekomu drugemu po lastni želji. Nikomur ne jemljem zaslug za filmsko produkcijo in se zavedam pomena vseh, zlasti tehničnih sodelavcev (kamera, zvok, scena, montaža, CGI) -- pravim samo, da je (običajno) režiser vendarle šef (njegov pa je seveda studio oz. producenti). Ne glede na virtuoznost čelista slednji zagotovo NE BO igral docela po svoje, vsaj ne v simfoničnem orkestru, sicer ga bo dirigent (ali lastnik filharmonije) pač nagnal na samostojen koncert čela in ne na timski glasbeni performans. :) Primerov kot Hulk pa je resnično malo, ker niso čisto nikomur v interes.

    OdgovoriIzbriši
  31. No, če se lahko vključim. Vse knjige me učijo, da montažer odgovarja režiserju. Od režiserja pa je odvisno kaj in koliko svobode bo pustil montažerju, ampak načeloma režiser seveda bdi nad končno podobo in je ob sami montaži po pravilu zraven. Se pa mestoma lahko vključi studio (producenti, lastniki pravic itd.), ki pa želijo montažo drugače, saj prvotno morda ne pokaže tistega kar studio oz. sugar-daddy želi prikazati/povedati. Ampak vsak pravi režiser, ki je pri projektu v celoti in ni le naključni plačanec, montažo požegna ali pač ne. No, le toliko. Mislim, da je filmoljubova zadnja primerjava z orkestrom na mestu.

    OdgovoriIzbriši
  32. No, zagotovo pa gre od primera do primera (Norton ipd). To sprejmem, vem da se nekateri "vse vedni" igralci spuščajo v celotno podobo, od kostumov naprej...

    OdgovoriIzbriši
  33. 8/10. Pade v kategorijo dobrih filmov.

    OdgovoriIzbriši