27. feb. 2011

Shutter (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Azijske grozljivščine s folklornim likom maščevalne (dekliške) prikazni tvorijo domala lasten podžanr, toliko jih je. Bolj ali manj so si sorodne in je v njih mogoče zaznati nekatere skupne motive. Nedolžna in naivna deklica, katere smrt je nekdo namenoma ali po nesreči zakrivil, v širšem družbenem smislu (ali pa zgolj v domišljiji filmoljubov?) simbolizira nezadržen propad tradicionalizma in nekdanjih (povečini patriarhalnih) družinskih vrednot; v povezavi s kakšnim sodobnim medijsko-tehnološkim dejavnikom (videokaseta, film, mobilni telefon, fotografski aparat, televizija) splete srhljivo urbano legendo, ki satirično opozarja na spremembe v moderni azijski družbi, liberalne percepcije vloge žensk, arhetipov smrti in vdor brezdušne tehnicistične (zahodnjaške) etike.



Potem ko sem videl japonski リング Ringu oz. ameriški Krog (in zatem še kopico drugih), se mi je zdelo, da sem videl vse in bi me težko še kaj presenetilo. (Nekateri so me na smrt dolgočasili.) A ti šment, tajskemu režiserju Banjongu Pisanthanakunu in scenaristu Parkpoomu Wongpoomu je to le uspelo — s filmom, ki je leta 2004 požel huronske hvale na bangkoškem filmskem festivalu ter hipoma zaslovel doma in v tistem delu sveta; in jasno, Američani so nekaj let pozneje posneli svoj rimejk. Ta smrdi do neba in z njegovim ogledom nima smisla izgubljati časa, razen ob sila nizkih merilih in popolnem manku okusa.
Shutter, sicer še eden v vrsti številnih ameriških rimejkov azijskih hororjev, nas useka direktno. Tako, da se ga prestrašimo takrat, ko si to želi. In takrat, ko je to njegov namen. [...] Zajebani in jezni duh torej. Tak, kot ga lahko vidimo v skoraj vseh podobnih grozljivkah. —Iztok

Tajski izvirnik straši s podobami fotografij duhov, z vidom s kotičkom očesa, s periferno zaznavo slepe pege — motivi, ki so jih sicer vpeljevali že nekateri zahodnjaški mojstri groze, npr. Argento v kultnem Profondo rosso (1975) — ter tozadevnim ljudskim praznoverjem, ki beleži primere, ko so na filmski trak nehote posneli duhove umrlih in druge okultne pojave. Tako se začnejo fotografu Tunu (Ananda Matthew Everingham) pri razvijanju negativov v domači temnici na celuloidu prikazovati nenavadne bele lise, nato pa čedalje jasnejše in grozljivejše oblike — po tistem, ko sta z dekletom Jane (Natthaweeranuch Thongmee) na poti s pijanske zabave v trenutku nepazljivosti povozila neko dekle. Kmalu se izkaže, da jo je mladenič poznal; in čeprav že naslednjega dne skrivnostno izginejo vse sledi, ki bi kazale na kakršnokoli nesrečo, bo dogodek srhljivo zaznamoval življenje mladega fotografa.



Čeprav veliko stavi na učinek -BU!- (nerad priznam, da sem se nekajkrat pošteno zdrznil, pa sem tough mofo ;), grozljiva ljubezenska zgodba deluje povezano, logično in tragično pomenljivo — dasiravno izrablja zgoraj omenjeni motiv dekliške prikazni na utečene in prepoznavne načine in čeprav občasno malce zašepa pri dramaturški konsistentnosti; pa vendar kot celota izkazuje nenavadno svežino, izviren pristop, dobro kinematografijo in premišljeno rabo posebnih učinkov (ki niso videti ceneno). Tudi v razpletu ne vsiljuje klišejskih prijemov, ki že vnaprej nakazujejo možnost nadaljevanja; in s komercialnim oportunizmom ne prednjači z vizualnim slogom nad vsebino. Po daljšem času sem si ogledal zelo solidno grozljivko; brez slabe vesti jo priporočam slehernemu ljubitelju žanra in vsakomur, ki bi si med ogledom želel skoraj nenehnega trdnega objema svoje prestrašene nežnejše polovice. Le nohte naj si prej postriže, da ne bo kakšnih poškodb.

7 komentarjev:

  1. Svoj čas sem azijske horrorje kar požiral, pa sem potem ugotovil, da to name ne deluje ravno najbolje :D Pošteno me je strašil tudi tu recenzirani. Vsebina po ustaljenih tirnicah, bu efekti so pa mestoma kar ostri...

    OdgovoriIzbriši
  2. Ne vem, če je ravno to ta film (original) po katerem je nastala potem (of kors) ameriška verzija wannabe, ampak ostal mi je v spominu zaradi bolečine ki jo je glavni igralec čutil na ramenih...in šele na koncu izveš da ga bolijo zato, ker mu za vratom ves čas sedi to umrlo dekle...skratka scary 2 much.
    Azijske grozljivke imajo svoj 'čar' ampak včasih se nekatere fore preveč ponavljajo...kot si tudi sam zapisal- deklice.
    Se pa strinjam z Paucstadt...raje spregledam, ker čez čas začnejo vplivati na psiho človeka. Sem znala marsikatero noč prespati pri nočni lučki, ki se je ne bi sramoval noben petletnik. Sicer pa zelo rada gledam trilerje- tisti filmi z litri krvi mi niso več všeč kot včasih (Petek 13. inpd), raje imam te ki ti brez ene same kapljice krvi skorajda trajno obarvajo spodnje hlačke.
    Lep pozdrav....Bu! ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. "Upam le, da se protestniki ne bodo čudili, če bodo padali kot muhe po dežju." Iztok

    Padali kot muhe + rastli kot gobe po dežju = padali kot muhe po dežju.

    OdgovoriIzbriši
  4. Uuuuu... moj fav podžanr. Vsekakor eden izmed boljših predstavnikov. Parkrat kr fajn šokira ja, ko pa pride do finala so pa tej azijski tehno horrorji itak nekaj najboljšega kar lahko ponudi žanr grozljivk.

    OdgovoriIzbriši
  5. Fav podžanr? No shit, nikoli ne bi uganil (sodeč po tvojem nicku) ;) Dober filmček, lahko bi mu namenil tudi za piko višjo oceno -- ampak teh nemrtvih deklic je res toliko, da mu ne morem priznati popolne izvirnosti, je pa zelo dobro narejen.

    OdgovoriIzbriši
  6. Mogoče ja, ampak res samo za piko. Za moj okus ima preveč BU! efektov. Bolj cenim tako subtilno stopnjevanje srhljivosti kot jo ima Ringu (po nicku lahko ponovno sklepaš na katero mesto med J.horrorji bi ga uvrstil).

    Na tem mestu pa puščam tikaj začudenje, kako to da ga še nisi uvrstil med svoje blog zapise? Z veseljem bi bral o njem.

    OdgovoriIzbriši
  7. Po pravici povedano, si ogledam veliko več grozljivk kakor potem o njih pišem - sicer bi bil po mojem ta blog (še bolj) dolgočasen in enoličen oz. bi pokrival predvsem en žanr. But fear not, young padawan, zagotovo pride nekoč na vrsto.

    OdgovoriIzbriši