5. feb. 2011

Suspiria (1977)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Italijanski producent, scenarist in režiser Dario Argento je skupaj z rojaki Sergiom Martinom, Luciom Fulcijem in Mariom Bavo utemeljitelj filmskega podžanra giallo (it. "rumeno"), mešanice literarne kriminalke/detektivke in fantastično-psihološkega trilerja (v stripovskem svetu utelešenega v Dylanu Dogu ali Martinu Mystèru); kot eden začetnikov slasher grozljivk je v 70. letih pomembno vplival (tudi) na čezlužne mojstre zgodnjih nizkoproračunskih izdelkov tega podžanra (npr. Carpenterja, Lyncha, Cronenberga) ter z značilnimi prijemi zaznamoval žanrsko kinematografijo in popkulturo tistega obdobja. Celo zunaj meja svoje domovine sodi med najbolj cenjene avtorske cineaste (slovi tudi po tem, da je napisal scenarij za legendarni Leonejev špaget Bilo je nekoč na divjem zahodu), večino njegovih filmov vsaj med leti 1970 in 1990 pa mednarodna skupnost žanrskih pristašev šteje za kultne klasike sedme umetnosti.



Med temi je nedvomno najbolj prepoznavna (pa tudi najuspešnejša in med kritiki najbolj priznana) nadnaravna srhljivka Suspiria; sicer prvi del "trilogije o treh materah" — po slovitem knjižnem delu angleškega pisca Thomasa De Quinceyja Suspiria de Profundis (oz. njegovem spisu Levana And Our Ladies Of Sorrow v tej zbirki esejev in prozno-poetičnih psiholoških fantazij) prirejene mistične alegorije o treh sestrah, temačnih starodavnih čarovnicah neslutenih moči: Mater Suspiriorum oz. "materi vzdihljajev", Mater Tenebrarum oz. "materi teme" in Mater Lachrymarum oz. "materi solza". O drugi med njimi govori Argentov film Inferno (1980), srhljivo zgodbo pa (precej pozneje) zaokroži še njegov The Mother of Tears (2007).

Argento bolj kot po pripovedni suverenosti in karakterizaciji svojih likov slovi po morastem vzdušju, stiliziranem psihedelično-surrealističnem vizualnem slogu ter intenzivni rabi osvetlitve s filtri primarnih barv in dramatične zvočne kulise, podkrepljene s progresivno elektro-rockovsko glasbo (največkrat tisto italijanske skupine Goblin). V njegovih filmih bolj pikolovskega gledalca zlahka zmoti zgodbovna nekonstistentnost in nestvarnost, za današnje čase smešni posebni učinki in ne ravno oskarjevski performansi — a kot vedno filmske kulte opredeljujejo nekateri drugi dejavniki; Argento ne pripoveduje s scenaristično logiko in dramaturško doslednostjo, temveč napada bolj prvinsko in čutno neposredno: z zbujanjem nelagodja in freudovskih strahov, z nenadnimi preobrati in vnovičnimi nepričakovanimi zasuki, z anticipacijo groze, s klavstrofobičnostjo in z neoprijemljivimi občutki neizbežnosti.



Tukaj priobčeni umotvor (ustvarila sta ga z dolgoletno partnerico in materjo njune hčere Asie Argento, igralko Dario Nicolodi) — ki ga je razen De Quinceyja ter gotskih pripovedk bratov Grimm in H. C. Andersena menda vizualno navdihnila še Disneyjeva Sneguljčica iz leta 1937 — spremlja mlado ameriško baletko Suzy (Jessica Harper), ki se pride izpopolnjevat na prestižno akademijo v nemškem Freiburgu. Razen čudaških učiteljev in utrudljivih lekcij iz plesa že ob prihodu naleti na primer brutalnih umorov gojenk te ustanove ter na okultno skupino pripadnikov črne magije, ki v strašljivi stavbi skriva prvo od treh mračnih sester, sámo ustanoviteljico častitljive plesne šole, grško priseljenko Heleno Markos.

V anamorfnem formatu posneti film je eden zadnjih italijanskih, obdelanih z impregnacijo negativov v postopku Technicolor, ki mu je dal slikovito podobo živih barv, zlasti krvavo rdeče in kontrastno modre. Dialogi so kot večkrat v tem podžanru sinhronizirani in posneti naknadno (mednarodna igralska ekipa je sicer govorila vsaj štiri različne jezike), kar dodatno vzbuja nekakšno neusklajeno lynchevsko grotesknost. Za Argenta značilni so še poudarjeno infantilni ženski liki (kljuke vrat so nameščene višje kot običajno, da bi bile plesalke videti manjše in nebogljene); v ličinkah, črvih in mrčesu upodobljeni motivi razpadanja in trohnenja; grozljive smrti s hladnim orožjem kot arhetipski simbol izkrivljene seksualnosti; ter prispodobe (ženske) norosti, neuravnovešenosti in preganjavice.



Film je prejel dve nominaciji za saturn in sodi v železni repertoar filmografije maestra grozljivk; osebno pa iz vsega srca priporočam vsaj še ogled njegovega celovečernega prvenca L'uccello dalle piume di cristallo (1970) ter sorodnih Il gatto a nove code (1971) in 4 mosche di velluto grigio (1971), ki skupaj tvorijo t.i. "živalsko trilogijo" — vsekakor pa tudi poznejših Profondo rosso (1975), Tenebrae (1982), Phenomena (1985) (z rosno mlado Jenny C.), Opera (1987) in tako naprej. (Hm, zdi se mi, da se lahko mirno prištevam k vnetim Argentovim privržencem.) Mimogrede, film bo menda kmalu doživel rimejk izpod taktirke ameriškega režiserja Davida Gordona Greena in z Natalie Portman v glavni vlogi.
In gledalci so se posrali od strahu. Padli v zgodbo mlade ameriške balerine (Jessica Harper), ki se vpiše na priznano evropsko glasbeno šolo in odkrije, da gre v resnici le za kuliso čarovniške združbe. Le za vrsto morbidnih umorov in za rimejk mojstrovine Rosemary’s Baby, natančneje, za rimejk odlične srhljivke The Tennant, ki jo je ravno tako posnel Roman Polanski. Le za preglasno glasbeno spremljavo, ki hoče ujeti korak z Hitchockovim Psihom. Le za bedasto, oslovsko, trapasto, dolgočasno, porazno odigrano in grozljivo precenjeno srhljivko, ki bi se je morale odpovedati prav vse čarovnice. —Iztok

5 komentarjev:

  1. > napada bolj prvinsko in čutno neposredno

    o/\o Phenomena imam malo rajši, ne vem zakaj, bolj eleganten po moje. Natalie Portman v rimejku, res? To bo pa že typecasting. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, rimejk. 8/ Do zdaj nisem zasledil še nič uradnega in tudi sicer bi raje videl, ko ga ne bi posneli (Natalie gor ali dol), a z nerganjem nad rimejki grem počasi že sam sebi na živce in bom zato tiho.

    OdgovoriIzbriši
  3. precej super film, uvodna sekvenca in še nekateri prizori so super


    ampak vso sranje s čarovnicami mi je bilo pa rahlo bedno :)

    OdgovoriIzbriši
  4. "Težka naloga, saj hoče predsednik govoriti na zasedanju Združenih narodov, kjer ga čaka morilec, Silvia Broome pa izve, da je v Afriki, kjer se je rodila, živela in ravno po zaslugi našega predsednika izgubila starše, nesrečno umrl še njen starejši brat. Tako je, Prevajalka je film o tem, da resnico še vedno odkrijejo le po naključju."

    poetično

    OdgovoriIzbriši
  5. hehe, kako pa sem to zgrešil ...

    Ni moj najljubši od njega, vizualno in glasbeno je dober ja, ampak scenariji so pa začeli pri Argentu od srede sedemdesetih po mojem mnenju čedalje bolj šepati. Nekako se ni več tako potrudil z zgodbo, prej so morilci vedno morili iz neke travme, slabe izkušnje, ugibal si morilca, imel domneve, potem pa so pač bile neke nadnaravne sile in to je to. Njegovi filmi se meni vmes tudi prekleto vlečejo ...

    Moji najljubši od njega so: The bird with ..., ki mi diši še malo po Hitchcocku, dobro zapletena kriminalka skratka, Deep Red, ki ima eno izmed najboljših zgodb nasploh v žanru in Tenebre, ki ga imam rad predvsem zaradi kiča in krvavosti. Vse, kar je prišlo kasneje je tko, mogoče še Opera, Stendhal Syndrome, Phenomena in Mother of Tears. Phantom of the opera je grozen.

    Ko sem pogledal pa še druge režiserje, mi Argento ni več bil tako ljub. Moji najljubši gialli so verjetno A lizard in a womans skin in Don't torture a duckling (Fulci), skoraj vse, kar sem videl od Sergia Martina (The Strange Vice of Mrs. Wardh, All the colours dark in Your Vice Is a Locked Room and Only I Have the Key) in Seven blood-stained orchids (Lenzi). Ljubim te njihove dolge naslove, hehe.

    Babe v giallo filmih pa tako ali tako rulajo (Edwige Fenech, Florinda Bolkan ...) :)

    lp

    OdgovoriIzbriši