26. feb. 2011

Witness (1985)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Avstralski režiser Peter Weir, nedvomno tudi v svetovnem merilu eden najbolj priznanih filmskih ustvarjalcev, je bil s svojimi zgodnjimi celovečernimi projekti kot The Cars That Ate Paris (1974), Picnic at Hanging Rock (1975) in The Last Wave (1977) eden osrednjih akterjev preporoda avstralske kinematografije (t.i. "novega vala") v 70. in 80. letih, ko je bila ob nekaterih politično-gospodarskih reformah ta panoga deležna velikodušnejših državnih subvencij. Nenavadno ustvarjalno obdobje med leti 1970 in 1985, ko so v Deželi tam doli posneli kakšnih 400 filmov (torej povprečno več kot dva vsak mesec), je v edinstvenem umetniškem slogu Aussiejev naplavilo cineastično zvrst nizkoproračunske avstralske eksploitacije (oz. "ozploitacije"), v okviru katere je med drugim nastal žanrsko prelomni Millerjev Mad Max (1979), eden največjih novodobnih kinematografskih kultov.



Med Weirovimi prvimi mednarodnimi hiti je bila vojna drama Gallipoli (1981), ki danes velja za sodobno avstralsko klasiko; mladega Mela Gibsona pa je že leto pozneje vtaknil tudi v odlični The Year of Living Dangerously (1982), po mojem skromnem mnenju eno najlepših ljubezenskih dram s političnim ozadjem po sloviti Casablanci (1942) (z eno najlepših Vangelisovih glasbenih podlag). Slednji je že nastal kot ameriška koprodukcija (studio Metro-Goldwyn-Mayer je pristavil šest milijonov zelencev) in je bil zadnji (vsaj) delno avstralski Weirov film; temu pa je že sledil velik ameriški in mednarodni zaslužkar, namreč tukaj priobčeni ljubezensko-kriminalni triler Priča; prinesel mu je dva oskarja in šest nominacij ter številna druga odličja. Po tistem je Hollywood na široko odprl vrata Avstralcu in ta je v prihodnjih letih hvaležno nanizal povečini same uspešnice v sila različnih žanrih: The Mosquito Coast (1986), Dead Poets Society (1989), Green Card (1990), Fearless (1993), The Truman Show (1998), Master and Commander: The Far Side of the World (2003) ter nazadnje The Way Back (2010).

Časovno gledano sem na Weira prvič naletel prav pri tukaj opisanem celovečercu; šele po tistem sem si ogledal še preostanek njegovega opusa. Mogoče je zato naredil name toliko večji vtis; vsekakor nimam zadržkov, da ga ne bi še zdaj oklical za enega njegovih najzanimivejših in najvšečnejših projektov. (Kar zadeva z oskarjem nagrajeni scenarij Earla W. Wallaca in Williama Kelleyja, s svojo dovršeno zgradbo menda še danes služi kot učni primer za nadebudne mlade scenariste in študente pisanja filmskih zgodb.)



This gun of the hand is for the taking of human life. We believe it is wrong to take a life. That is only for God. Many times wars have come and people have said to us: you must fight, you must kill, it is the only way to preserve the good. But Samuel, there's never only one way. Remember that. Would you kill another man? —I would only kill the bad man. —Only the bad man. I see. And you know these bad men by sight? You are able to look into their hearts and see this badness? —I can see what they do. I have seen it.

Za vekomaj so se mi vtisnili v spomin motivi nemogoče ljubezni in požrtvovalnega premagovanja kulturno-civilizacijskih pregrad; Danny Glover v eni svojih redkih negativnih vlog, ko še ni bil "prestar za to sranje"; prizor v skednju, kjer skuša John Book (Harrison Ford) popraviti avtomobil in ob nesmrtni klasiki Wonderful World Sama Cooka zapleše z Amiško Rachel Lapp (Kelly McGillis); eden najbolj erotičnih cineastičnih prizorov sploh, kjer se ona med umivanjem v čebru razgali pred njim; napeti obračun v koruznem silosu in v kravjem hlevu; sijajen kontrast med pokvarjeno in patološko kapitalistično zahodnjaško miselnostjo ter preprostim, discipliniranim tradicionalizmom Amišev; prva celovečerna vloga mladega Vigga Mortensena in ena vidnejših (komaj desetletje pozneje preminulega) ruskega baletnega disidenta Aleksandra Godunova (tri leta pozneje ga lahko vidimo še v Die Hard); sijajno patinirana kamera in nostalgičen prikaz pennsylvanskega podeželja ob zvočni kulisi Maurica Jarra (nominacija za oskarja); in še bi lahko našteval.



Bržčas ga ni pretirano označiti za eno največjih sodobnih klasik, z eno najprepričljivejših in najprepoznavnejših vlog Harrisona Forda (med drugim mogoče zato, ker je bil v mladosti tudi v resnici profesionalni tesar in mizar samouk in se je s tem nekaj časa celo preživljal), tega sicer simpatičnega, a bolj ali manj povprečnega glumača. Mimogrede, prinesla mu je največ filmskih nominacij in pohval doslej. Mi je pa nekolikanj žal za Kelly McGillis (nominacija za globus in bafto), čutno in pretanjeno izrazno igralko (saj vem, da je deklarirana lezbijka); po huronskem uspehu v Scottovi letalski pop-operi Top Gun (1986) je namreč zajadrala v drugorazredne in televizijske projekte — sicer si upam staviti, da bi kot vrhunska zvezdnica vsaj dosegla, če že ne presegla svojega soigralca.

You never had your hands on a teat before. —Not one this big.

Ni komentarjev:

Objavite komentar