18. mar. 2011

Another Year (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Če bi mojo domačo DVD-videoteko, lično urejeno po režiserjih, po naključju zajel požar in bi ostala nepoškodovana samo polica s filmi Mika Leigha, ob tej nesreči sploh ne bi bil tako zelo skrušen. (No ja, če bi hipotetični ognjeni zublji mimogrede prizanesli še Allenu, Scorseseju, Tarantinu, Peckinpahu, Kusturici in Almodovarju, takisto ne bi imel nič proti, a saj me razumete.) Gre za ustvarjalca, ki z leti postaja (še) zrelejši in boljši — tako kot vino, je pripomnil neki komentator, — in čigar delo je postalo takorekoč sinonim za zvrst (angleške) socialne drame o družinskih in obče medčloveških urbanih odnosih. V svojem filmu iz leta 2010, ki je bil v predoskarjevski mrzlici celostno nemara malce spregledan, je Leigh v vrhunski formi; prislužil mu je nominaciji za oskarja in bafto ter druga odličja, predvsem pa huronske hvalospeve kritikov in občinstva.



O komični drami Another Year sta pisala tudi Goodfella ter Igor Harb in pri odlični oceni se vsem blogerskim kolegom odločno pridružujem. Filmi Mika Leigha niso samo gledališka imitacija in prispodoba življenja, temveč življenje sámo: pristne grenko-sladke zgodbe sodobnega slehernika iz družbene sredine — nikoli preveč tragične, da ne bi bilo mogoče zaznati drobcev pritajenega, hudomušnega humorja; in tudi ne zgolj komične (a nikakor ne karikirane, patetične in humorno pretirane), brez ironičnega priokusa trpke peze vsakdana, ki nenavadno pristno prežema eksistenco malih ljudi. Leighove zgodbe (mi) vzbujajo neopisljivo znan, domačen občutek, kakor če bi se po dolgem, napornem in zmedenem cineastičnem potovanju vrnil domov: med tople, stvarne, otipljive ljudi z resničnimi težavami in hotenji — nihče med njimi ni hollywoodsko (ne)popoln, značajsko in emotivno plitev ali črno-belo enodimenzionalen, nobena interakcija ni stereotipna in oportunistično umeščena v komercialno, predvidljivo dramaturško formo, noben lik in njegov odnos z okolico ni prepoznavno klišejski. V tem je Leigh nenadkriljiv mojster; kakor tudi v poistovetljivem in duhovitem scenariju, fantastični karakterizaciji svojih neobičajno običajnih in neznansko zanimivih likov ter nič manj kot briljantnih igralskih performansih (navadno utečene in prekaljene, bolj ali manj stalne Leighove zasedbe), dodelanih do potankosti.

Verjetno gre tokrat posebej izpostaviti lik Mary (odlična Lesley Manville), zagrenjene in osamljene alkoholičarke brez otrok in s propadlim zakonom, vendar tudi vsem drugim ni mogoče očitati česarkoli: ljubeči in skladni starejši zakonski par Tom (prepričljivi Jim Broadbent) in Gerri (čudovita Ruth Sheen), katerega dom je oporna točka in pribežališče njunih razočaranih in od udarcev usode otopelih znancev; njun odrasli sin s svojo zabavno novo simpatijo; ter njun širši prijateljski in družinski krog, v katerem se kot letni časi neizbežno vrstijo osebne travme in občutki brezciljnosti, bolezni in smrti, deziluzije starosti in prepričanja o zavoženosti življenja. Leigh se dobro zaveda družbene in osebnostne dezintegracije starajočega posameznika, izgubljenega v spreminjajočem se ravnovesju medosebnih odnosov — pa vendar v tem ne poudarja nepovratnosti in brezizhodnosti, temveč skozi oči opazovalca pikro, na neki način celo optimistično orisuje realnost.



Angleški scenarist ter gledališki in filmski režiser Leigh je znan po pikolovski karakterizaciji svojih kompleksno razdelanih likov in po odprtem pristopu k igralski improvizaciji, kar pa zahteva izkušen in pretanjen glumaški angažma. Njegov fotografski stilizem nikoli ne preglasi vsebinskih in pomenskih pripovednih odtenkov; in v njegovih zgodbah, akoravno značilno umeščenih v prepoznavno angleško predmestje, odmevajo kulturno-civilizacijski arhetipi univerzalno človeške, žlahtno pomenljive socialno-realistične kinematografije najvišjega svetovnega formata.

Če se prav spomnim, sem nanj prvič naletel pri filmu High Hopes (1988) z Ruth Sheen, enem prvih Leighovih celovečercev po nizu televizijskih serij in drugih krajših projektov; temu so sledili še sijajni Life Is Sweet (1990), Naked (1993), čudoviti Secrets and Lies (1996) s fantastično Brendo Blethyn, Career Girls (1997) s preminulo Katrin Cartlidge (spomnimo se je iz Tanovićeve Nikogaršnje zemlje), Topsy-Turvy (1999), All or Nothing (2002) z dolgoletnim sodelavcem Timothyjem Spallom, pretresljiva Vera Drake (2004) z Imeldo Staunton (škoda, da ima v Še enem letu zgolj epizodno vlogo) in šegavi Happy-Go-Lucky (2008) — pa smo prišli do (trenutnega) konca seznama celovečercev iz Leighovega opusa, med katerimi toplo priporočam čisto vse, do zadnjega.

6 komentarjev:

  1. Vidim, da ti je tako kot meni bil všeč. Če bom kdaj delal kakšno lestvico leta 2010, se bo ta zlahka uvrstil med deset najboljših.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, mislim, da bi bilo tudi pri meni gotovo tako.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ga imam že lep čas na dosegu roke, pa čakam "right time"! Ampak po takem priporočilu ga gotovo zavrtim v kratkem. Všečen uvod :D

    OdgovoriIzbriši
  4. Še čakam na ogled. Leigh me še ni razočaral, zato sem 100% prepričana, da bo film presežek.
    P.S.: Se strinjam s Paucstadtom - krasen uvod.

    OdgovoriIzbriši
  5. Pogledal, končno. Kaj dodati? Vrhunski film, vreden tvoje ocene. Sam ne bi mogel niti približno tako ubesediti svoja občutja, zatorej vse preusmerjam sem, menim, da si najbolje zadel bistvo in sporočilnost. Super film, balzam za dušo in filmofilsko potešitev, ki ji pripisujem res visoko oceno.

    OdgovoriIzbriši
  6. grammar nazi alert - svojih občutij

    OdgovoriIzbriši