3. mar. 2011

Good Night, and Good Luck. (2005)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

This just might do nobody any good. At the end of this discourse a few people may accuse this reporter of fouling his own comfortable nest, and your organization may be accused of having given hospitality to heretical and even dangerous thoughts. But the elaborate structure of networks, advertising agencies and sponsors will not be shaken or altered. It is my desire, if not my duty, to try to talk to you journeymen with some candor about what is happening to radio and television. If what I have to say is responsible, then I alone am responsible for the saying of it. Our history will be what we make it. And if there are any historians about fifty or a hundred years from now, and there should be preserved the kinescopes for one week of all three networks, they will there find recorded in black and white, and in color, evidence of decadence, escapism and insulation from the realities of the world in which we live. We are currently wealthy, fat, comfortable and complacent. We have currently a built-in allergy to unpleasant or disturbing information. Our mass media reflect this. But unless we get up off our fat surpluses and recognize that television in the main is being used to distract, delude, amuse and insulate us, then television and those who finance it, those who look at it and those who work at it, may see a totally different picture too late.



Po odlično sprejetem režijskem prvencu Confessions of a Dangerous Mind (2002) se je George Clooney še enkrat sijajno odrezal (tudi) za kamero in v vlogi scenarista: tukaj opisani mu je razen drugih prestižnih filmskih odličij prinesel kar šest oskarjevskih nominacij. Sicer so mu v vseh kategorijah potem nagrade na 78. podelitvi Akademije speljali tekmeci — a je kot igralec tisto leto vendarle prejel svoj zlati kipec, namreč za stransko moško vlogo v odličnem hiperkontekstualnem političnem trilerju Syriana (2005). Clooney je v tem smislu eden vidnejših vsestranskih filmskih (so)ustvarjalcev in protagonistov, ki zasluženo žanjejo priznanja za celostni doprinos k novodobni ameriški kinematografiji.

"Lahko noč in srečno" je bil sloviti poslovilni stavek (podobno kot "Ostanite še naprej z nami" Janeza Čučka na slovenski RTV) odločnega urednika in novinarja Edwarda R. Murrowa (1908—1965) na ameriški nacionalni televizijski mreži CBS, ki je v informativnih oddajah See It Now v letih 1951—58 polemizirala o aktualnih političnih dogodkih ter državnih in mednarodnih odnosih. Neizprosna zavezanost novinarskim načelom in objektivni poročevalski etiki, pa tudi ostra kritika družbeno-politične medijske vplivnosti in čedalje bolj skomercializirane informativnosti, sta ga kljub siceršnji priljubljenosti večkrat pripeljala v konflikt z vodstvom televizije in njihovimi političnimi pokrovitelji. Ironično so njegovo kariero televizijskega voditelja v 60. letih potem zasenčili nagradni kvizi, potrjujoč njegove temne slutnje o poneumljanju gledalstva in vsenavzočnosti tega medija v popkulturi.



V črnobeli tehniki (obdelan v postprodukciji) prikazan film se osredotoča na vlogo Murrowa (odlični David Strathairn) in njegovega novinarskega moštva v 50. letih (George Clooney, Robert Downey Jr., Patricia Clarkson idr.), ko so v kontroverzni seriji objektivno kritičnih oddaj zgodnjega obdobja televizije pomembno pripomogli k dokončnemu zatonu čedalje manj priljubljenega republikanskega senatorja iz Wisconsina Josepha McCarthyja, predsednika razvpite državne komisije, ki je že tako napeto ozračje hladne vojne s pretvezo domoljubja izkoriščala za enostransko paranoično gonjo proti domnevnim "komunistom". (Po nizu vedno glasnejših kritik in politični diskreditaciji tudi s strani kolegov iz Kongresa je McCarthy leta 1957 zbolel in umrl za hepatitisom, najverjetnejšo posledico ciroze jeter zaradi kronične alkoholiziranosti.)

Resnično: vsa čast Clooneyju. Neznansko mi je všeč, ko pripoved ne podcenjuje inteligence občinstva z značilno ameriško dramaturško stereotipizacijo ter neskončno dolgočasnim razpletanjem ozadja in klišejskega prikaza tedanjih okoliščin — marveč pusti, da si iz fragmentov in nians gledalci sami oblikujejo družbeni in psihosocialni kontekst; medtem ko se preudarno in s številnimi odtenki posveča karakternemu razkrivanju integritete novinarjev in etičnega ozadja televizijske mreže. To resda zahteva nekaj vnaprejšnjega poznavanja zgodovinskih razmer in ozaveščenost o dilemi novinarske poročevalske odgovornosti, a je bogato poplačano z večplastno, pomenljivo in verodostojno filmsko izkušnjo, katere satirični podtoni o demokratični svobodi izražanja argumentiranih mnenj dodobra izzvenijo šele dolgo po ogledu in analitičnem premisleku.
Le dejstvo, da se loteva prežvečene, nezanimive in hudo dolgočasne teme, ki je zares vžgala samo v petdesetih letih. Med zloglasnim lovom na čarovnice, lovom na komuniste, ki ga je vodil pretirano zagnani senator Joseph McCarthy. Jasno, film je posnet v črnobeli tehniki, saj so Američani takrat vse skupaj gledali po črnobelih televizorjih. [...] Pač film, ki bo zares všeč samo tistim, ki jih je pred davnimi časi preganjal senator McCarthy. —Iztok



I began by saying that our history will be what we make it. If we go on as we are, then history will take its revenge, and retribution will not limp in catching up with us. Let us dream to the extent of saying that on a given Sunday night the time normally occupied by Ed Sullivan is given over to a clinical survey of the state of American education, and a week or two later the time normally used by Steve Allen is devoted to a thoroughgoing study of American policy in the Middle East. Would the corporate image of their respective sponsors be damaged? Would the stockholders rise up in their wrath and complain? Would anything happen other than that a few million people would have received a little illumination on subjects that may well determine the future of this country, and therefore the future of the corporations? To those who say people wouldn't look; they wouldn't be interested; they're too complacent, indifferent and insulated, I can only reply: There is, in one reporter's opinion, considerable evidence against that contention. But even if they are right, what have they got to lose? Because if they are right, and this instrument is good for nothing but to entertain, amuse and insulate, then the tube is flickering now and we will soon see that the whole struggle is lost. This instrument can teach, it can illuminate; yes, and it can even inspire. But it can do so only to the extent that humans are determined to use it to those ends. Otherwise it is merely wires and lights in a box. Good night, and good luck.

5 komentarjev:

  1. Clooney trenutno režira The Ides of March (premiera prihodnje leto), zbral je odlično igralsko zasedbo, verjetno bo spet zadel.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tud men je nepodcenjevanje inteligence občinstva prvo padlo v oči in filmu takoj podelilo nekaj plus pik. Tud sicer se mi je zgradba filma zdela super. Teta s super pesmimi in obzgodba (ne)poročenga para pa 'cherry on top'.

    OdgovoriIzbriši
  3. "Pač film, ki bo zares všeč samo tistim, ki jih je pred davnimi časi preganjal senator McCarthy."

    E, filmoljub, sva se v 50ih kje srečala :)))

    OdgovoriIzbriši
  4. dober film, ampak si lahko predstavljam, da tistih, ki jih zgodovina ne privlači, ne bo zanimal

    OdgovoriIzbriši
  5. Verjetno je res tako. Ampak mene privlači predvsem, kako je narejen. In narejen se mi zdi zelo dobro. :)

    OdgovoriIzbriši