16. mar. 2011

The Hunting Party (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Nacionalka ob sredah praviloma predvaja zelo solidne filme, a občasno ga s katerim pak pihne — in ko se to zgodi, smrdi še za nazaj. Umotvor mladega newyorškega režiserja in scenarista Richarda Sheparda je bržčas najbolj naiven, nesmiseln in butast film na temo (po)vojnega konflikta v Bosni, kar sem jih videl. In mislim, da sem videl večino (vsaj, kar je mainstreama), če že ne vseh.

The doctor is not bald, he's not desperate, and he's not in Celibici. He's everywhere. He knows everything. He listens to everything you say. And if you get close to the Fox, if you corner him, then even God can't help you.



Okoreli (in prosluli) vojni poročevalec Simon Hunt (Richard Gere), njegov snemalec Duck (Terrence Howard) in mladi novinarski pripravnik Benjamin (Jesse Eisenberg) se odločijo, da bodo v povojni Bosni lepo poiskali in (za tiralico 5 milijonov zelencev) mednarodnim oblastem izročili najbolj iskanega srbskega vojnega zločinca Radovana Karadžića Radoslava Bogdanovića z vzdevkom Lisjak. In tako se odpravijo "v osrčje najbolj izprijenih četniških klavcev, med nenasitne vojne kriminalce in brezsrčne morilce nosečnic in otrok": v Republiko Srbsko. Pot jim deloma otežujejo in deloma lajšajo pripadniki ZN, tihotapci in vojni dobičkarji ter celo ameriška CIA. Na sledi Lisjaku ne slutijo, da je on tisti, ki bo nazadnje poiskal njih.

Če odštejem naravnost slaboumno stereotipen prikaz Srbov (ki razen tega, da ni zanimiv, tudi smešen ni), podcenjujoče enostransko in boleče poenostavljeno pripoved ter klavrno zbirko najbolj dolgočasnih klišejev, kar jih je mogoče stlačiti v tovrstni film, bi rekel tudi to, da je slednji verjetno eden največje pozabe vrednih igralskih projektov za vsakogar od treh osrednjih protagonistov. Je pa njegova (nemara edina) dobra plat ta, da ga ni mogoče jemati kaj prida resno; kar s televizijskim Chuckom Norrisom in nekaterimi drugimi karikiranimi motivi nakaže celo sam. Škoda le, da v tem ni preveč zabaven; sicer pa je od dolgovezne štorije, (bojda "po resničnih dogodkih") nastale po nekem članku novinarja Scotta Andersona v moški reviji Esquire, verjetno to zaman pričakovati.
In The Hunting Party, ki so ga v naših kinih prevedli v Pomlad v Bosni, je še en dokaz, da Amerika razmišlja tudi s svojo glavo in da George Bush ni opral možganov vsem Američanom. [...] Jasno, The Hunting Party je čez lužo popolnoma pogorel, saj je preveč drzen in si upa na glas razmišljati o rečeh, ki se ponavadi govorijo čisto po tiho. Torej o rečeh, kjer imajo umazane prste tudi ameriške tajne službe. In prav Bosna zdela tudi super zvezdniškega novinarja Simona Hunta (Richard Gere), ki poči med javljanjem v živo. [...] In The Hunting Party je prekleto dober film. Ne tako kot Savior, ki ga je z Dennisom Quaideom v glavni vlogi leta 1998 posnel Predrag Antonijević, pa vendar tako zelo dober, da štrli nad večino lanskih filmov. In da se kot za šalo prebije med najboljše filme leta. —Iztok



Z nejasnim opotekanjem med sarkastično chetnixploitacijsko satiro, črnohumorno grotesko in patetično akcijsko dramo (z vmesnimi komičnimi vložki za retardirane najstnike) se izjalovi še poslednje upanje, da bi bila za lase privlečena zgodba vsaj dramaturško in slogovno dosledna, če je že kot kakorkoli avtentična kulturno-politična prispodoba docela ridikulozna. Film je doživel huronski polom med kritiki in občinstvom; po vsem svetu je s proračunom več kot 40 milijonov dolarjev pridelal smešnih 7 milijonov zaslužka — od tega manj kot milijon v ZDA, kar je debakel brez primere. Drži, (celo) Američani niso tako zelo butasti. In mimogrede: film (žal) nima nobene zveze s sijajnim istoimenskim (izv. Partie de chasse) stripom avtorja Pierra Christina in risarja Enkija Bilala.

1 komentar:

  1. Ja, sem opazil v sredo na nacionalki. Nekaj minut sem se ustavil in opazil, da je zraven tudi Jesse. Pred leti ga še nisem registriral, s tisto bradico deluje starejši kot danes.

    OdgovoriIzbriši