29. mar. 2011

Lost Highway (1997)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

I like to remember things my own way. —What do you mean by that? —How I remembered them. Not necessarily the way they happened.

V mnogih filmih Davida Lyncha zaman iščemo konvencionalno dramaturško logiko in premočrtno pripovedno strukturo; njegove zgodbe so še najbolj podobne hladnim, bizarnim, nerazumljivim sanjam ter surrealističnim sestavljankam (Mulholland Dr., Inland Empire). Klasična razlaga sanj po Freudu ali Jungu pa je v današnji psihoanalizi zastarela in preveč tipsko poenostavljena: ne gre niti za materializirane simbole in arhetipe, niti za potlačene nezavedne (pogosto seksualne) vsebine, temveč preprosto za rezidualne ostanke nepredelanih (bodisi pozitivnih ali negativnih) čustev. Sanje je potemtakem mestoma mogoče logično (in celo v smislu vnaprejšnjih intuitivnih slutenj) tolmačiti, včasih pa enostavno ne pomenijo nič konkretnega; v njih liki in celo sanjajoči poljubno prehajajo skozi docela nasprotna fizična in emotivna stanja, breztelesno spreminjajo obliko in substanco, počnejo nedoumljive in čudaške reči ter nenehno obračajo percepcijo o celoti, ki jo doživljamo.



In to je (po mojem skromnem mnenju) ključ za razumevanje Lynchevih filmov; kjer pogosto ni jasno, kaj je resnično in kaj je fantazija oz. ali kdo od nastopajočih zgolj sanja o čem — režiser namreč skozi filmsko simbolno predstavnost vizualno otipljivo ponazarja čustveni svet. To pomeni, da ne gledamo likov in protagonistov zgodbe, marveč pozunanjeno projekcijo občutenj nekoga od njih (ali celo režiserja samega). Natančneje povedano: ni pomembno, kaj vidimo, temveč, kakšne občutke nam tisto vzbudi.

Andy, who is that guy? —I don't know his name. He's a friend of Dick Laurent's, I think. —Dick Laurent? —Yeah, I believe so. —But Dick Laurent is dead, isn't he?

Na prvi pogled je torej Lost Highway videti kot neo-noirovska zgodba o umsko nestabilnem in seksualno frustriranem saksofonistu Fredu (Bill Pullman), ki v navalu ljubosumja brutalno umori ženo (Patricia Arquette). S srhljivim dejanjem in svojo deviantno identiteto se na zavestni ravni ne more sprijazniti in zato beži iz travmatične resničnosti; zaide v samozanikanje in potlačitev krivde, ki v njem izzove stvaritev paralelnih svetov in razcepljenih osebnosti — dobesedno se transformira v drugo osebo, ki pa je tako kot slaba kopija še manj v stiku z objektivno realnostjo. Ob tem skuša upravičiti svoja dejanja s projekcijo okoliščin (v obliki čedalje bolj izkrivljenih in nezanesljivih spominov), ki bi potrdile nezvestobo umorjene žene — vendar ostane po prepletu morastih prigod svojega pozunanjenega jaza nazadnje stalno ujet v grotesknem svetu samozanikanja in neuravnovešenih blodenj.

Kot rečeno: v kontekstu standardne filmske forme je pomenska možnost, ki se sama nakazuje, seveda tudi ta, da je paralelni svet v umsko-časovnem paradoksu zgolj proizvod omračenega razuma Freda, ki v zaporski celici po obsodbi čaka na usmrtitev. Saj veste, nekaj takega kot metafizični preskok v poznejšem Austerjevem Lulu on the Bridge (1998) ali predsmrtna izkušnja v odličnem Lynovem psihološkem misteriju Jacob's Ladder (1990).



Motivi nejasnosti identitete, kreacije vzporednih umskih svetov in dualnih zornih kotov — v poskusu, da bi se izognili grenki resničnosti in odgovornosti za lastne pomanjkljivosti — spremljajo Lyncheve filme že od njegovega kultnega prvenca Eraserhead (1977). Podobno so pri njem pogosti klavstrofobični prikazi neizbežne eksistencialne utesnjenosti, postmodernistične odtujenosti in nezmožnosti pristnega človeškega sočutja ter orisi psihosocialnega nelagodja in družinske (seksualne) patologije, utelešene v groteskni arhetipski (ameriški) suburbiji (Twin Peaks, Blue Velvet).

In a closer analysis, one should focus on the film’s three most impressive scenes: Mr. Eddy’s (Dick Laurant’s) outburst of rage at the fellow driver; Fred’s phone conversation with Mystery Man at the party; the scene in Andy’s house in which Alice is confronted with the pornographic shot of herself copulating a tergo. Each of these scenes defines one of the three personalities to whom the hero relates: Dick Laurant as the excessive/obscene superego father, Mystery-Man as timeless/spaceless synchronous Knowledge, Alice as the fantasy-screen of excessive enjoyment. —Slavoj Žižek, THE ART OF THE RIDICULOUS SUBLIME

Mračna atmosferičnost zrcalnih podob, psiho-biološke metamorfoze, metafilmsko poudarjena subjektivnost dogajanja in občutenja, nelinearna struktura, strašljivi freudovski (Žižek bi rekel lacanovski) liki "skrivnostnih mož", upodabljajočih negotovost in nezanesljivost lastne percepcije [You invited me. It's not my habit to go where I'm not wanted.], moteče pritajena zvočna kulisa in vztrajno, pogumno odmikanje od premočrtne mainstreamovske podobe hollywoodskega popkorna — vse kaže v smeri Lynchevega avtorskega statementa, pravzaprav komentarja filmske umetnosti same oz. solipsističnega zavedanja o tem, da nič ni objektivno realno, temveč je sleherni (umetniški) prikaz zgolj interpretacija nečesa. (Naše dojemanje slednjega je torej interpretacija interpretacije.)

8 komentarjev:

  1. lynchevi filmi me res stalno pritegnejo

    čeprav nimaš pojma, kaj dejansko gledaš, ampak kar posname, te enostavno "potegne noter" :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, tudi jaz imam tak občutek, čeprav kdaj prvi hip ne razumem, kaj se sploh dogaja. :P

    OdgovoriIzbriši
  3. count me in ;) Seveda tudi sam z veseljem pogledam Lyncha, z interpretacijo in simboliko pa si potem ne belim glave. Pač grem po toku in uživam v njegovi izpovedi brezmadežnega uma. Čeprav me zadnji Inland Empire še čaka, pa še nisem zbral dovolj energije :D

    si pa, filmoljub, tole dobro spesnil, sam lynchovih filmov ne upam razgaliti.

    OdgovoriIzbriši
  4. No ja, tako ga pač razumem - oz. na ta način si skušam tolmačiti Lyncheve sanjske surrealistične izlete.

    OdgovoriIzbriši
  5. glede inland empire - daleč "najmanj" razumljiv lynchev film

    meni ga je bilo kar muka 3 ure gledati, saj je preveč raztrgan


    ampak ima tisti značilni lynchev filing, pa na trenutke je precej grozljiv oz. kripi :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Z recenzijami Lynchevih filmov si me zares prepričal, da si dober recenzent. Da imaš veliko pojma in smisla za dojemanje filmske umetnosti. Da o slogu pisanje sploh ne govorim.
    Fajn bi bilo obdelati še kakšen Wild at Heart, če boš imel kdaj preveč časa. :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala. :) Vsekakor pride na vrsto prej ali slej, pa še kaj novejšega tudi.

      Izbriši
  7. Inland Empire - film, ki mi je dal vetra. Se strinjam s tem, kar je napisal t-h-o-r, da je to Lynchev najmanj razumljiv film. Če pri ostalih še lahko potegneš vso domišljijo, ki jo posameznik premore in si vse skupaj torej razlagaš drugače kot npr. sosedov Jaka, je to pri Inlandu nemogoče. Kaj me je pri filmu zmotilo? Predolga (za moje videnje) začetna scena z zajci, kjer res ne vem, kam bi jih dal. Še najraje v pečico.
    Vse ostalo mi je bilo, kot pri vseh njegovih filmih, zakon!In ja, ko je bilo filma konec, sem začudeno gledal na uro in nisem mogel verjeti, da so šle tri ure na Lynchev konto. Njegovi filmi vlečejo in pika, čeprav, vsaj jaz osebno, imam v času ogleda malo bebav izraz na obrazu (še bolj pa nekaj časa po filmu).
    Ocena je prava!

    OdgovoriIzbriši