6. mar. 2011

Mad Max (1979)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Postapokaliptični cestni triler Pobesneli Max (pozneje nadgrajen in zaokrožen v trilogijo) je čistokrvni kult; po mnenju marsikoga verjetno eden največjih tudi v svetovnem merilu in nedvomno najbolj znamenit avstralski film dotihmal. Iz postopnega prehoda v percepciji od neodvisnega avtorskega projekta v mainstream je prerastel v globalno ikono popkulture; njegova cineastična zapuščina je zdaj očitnejša in njegova filmska vrednost danes večja kot kdaj prej. Vsak tosortni umotvor danes ocenjujemo skozi optiko primerjave in reference nanj; najsi je to dve leti pozneje posneti obešenjaško cinični Pobeg iz New Yorka (1981) ali manj znani M.A.R.K.13 (1990), veliko poznejši brutalni družbeni satiri 28 Days Later (2002) ter Children of Men (2006), akcijski popkorn Doomsday (2008) ali elegija o izgubljenem človeštvu The Road (2009) — nezgrešljivi Maxovi sledovi so povsod. To naj bo obenem tudi argument za visoko oceno, glede česar nimam nobenega pomisleka — menim namreč, da gre filme ocenjevati (tudi) po vplivnosti, žanrski naglašenosti in zgodovinski kinematografski teži. O vsem tem pa pri tukaj opisanem (po mojem skromnem mnenju) skorajda ni dvoma.



The Toecutter, he knows who I am. I am the Nightrider! I am the chosen one. The mighty hand of vengeance, sent down to strike the unroadworthy! I'm hotter than a rollin' dice. Step right up, germ, and watch the kid lay down the rubber road, ride to freedom!

Z žepnino 400 000 avstralskih dolarjev (približno 290 000 evrov) sta nekdanji splošni zdravnik George Miller in producent Byron Kennedy (s pomočjo scenarista Jamesa McCauslanda) nekaj let po svojem kratkometražnem prvencu Violence in the Cinema, Part 1 (1971) — in konceptualno bržčas zgledujoč se po legendarnih Leonejevih kavbojskih špagetih — ustvarila enega najznačilnejših predstavnikov nizkoproračunske "ozploitacije" v obdobju avstralskega "novega vala" (ter prvi film iz Dežele tam doli, posnet v širokem anamorfnem formatu). Njegov sloves se je krepil počasi, a zanesljivo; naslednji dve desetletji oz. do prihoda Čarovnice iz Blaira (1999) je bil to svetovni filmski zaslužkarski (ter tudi uradni Guinessov) rekorder, izraženo v razmerju med vložkom in prihodkom. Produkcijska in snemalna improvizacija je bila očitna na vsakem koraku (čeprav se filmu to nikakor ne pozna); od polivinilne policijske oprave, ki daje zgolj vtis usnja (razen Gibsonovega jopiča in hlač, ki sta bila res kožnata), do avtomobilov, katerih večino so uporabili več kot enkrat, vmes pa prebarvali, nakar so se kaskaderji nekajkrat podili naokrog s še svežim lakom na pokrovu motorja.



Ni veliko filmov, ki so tako nedvoumno opredelili določen (pod)žanr, kakor je Max zakoličil postapokaliptično zvrst. V tem nemara res ni bil prvi in njegove literarne zglede lahko iščemo že pri piscih iz 19. stoletja (denimo The Last Man avtorice zgodbe o Frankensteinu Mary Shelley ali Vojni svetov slavnega knjižnega očeta časovnega stroja H. G. Wellsa) in po 2. sv. vojni nemara še pri japonskih mangah, katerih alegoričnost meri na razdejanje po obeh atomskih bombah, odvrženih na domovino rižojedcev; filmski znanilci tovrstne smeri pa so bili že po romanu Harlana Ellisona posneta farsa A Boy and His Dog (1975) ter distopična ekstravaganca Logan's Run (1976) in mnogi drugi. Bolj kritično in (še) manj optimistično vizijo svetle bodočnosti (ki so jo trendovsko, a razmeroma naivno poprej opredeljevale stilizirane vesoljske operete tipa Star drek in slavna Vojna zvezd) je prikazal šele Ridley Scott s svojima sci-fi kultoma Alien (1979) ter Blade Runner (1982). Tam je prihodnost mračna in opresivna, življenje posameznika pa nič dragocenejše od morebitne prodajne cene njegovih telesnih organov; človečnost je (še vedno) ujeta v kiberpankovski arhetip, med dominacijo vsenavzoče tehnologije in kapitalistično prevlado pohlepnih megakorporacij.

They say people don't believe in heroes anymore. Well damn them! You and me, Max, we're gonna give them back their heroes! —Ah, Fif. Do you really expect me to go for that crap? —You gotta admit I sounded good there for a minute, huh?



Pa vendar: v svetu maščevalnega odpadniškega policista Maxa Rockatanskega (Mel Gibson) ni ničesar od tega. Civilizacija je doživela svoj kolaps in družbene norme so izginile; človeštvo je nazadovalo na raven barbarskega boja za osnovne življenjske dobrine: vodo, hrano in gorivo. (Izvirnik ne omenja "apokalipse", globalne vojne ali česarkoli podobnega. Dogaja se vsega "a few years from now". Nobenih naprednih robotov, infantilnih elektronskih napravic in velikih tehnoloških dosežkov, svetlobnih mečev in sinaptičnih vsadkov; samo dragocena vozila, vžigalice, prirezane dvocevke in krutost ljudi.) Po neplodni in strupeni puščavi se podijo morilske motoristične tolpe in s silo jemljejo vse, kar se jim zahoče. Zakon in red sta bolj kot obča družbena konvencija stvar morale posameznikov, ki bi radi v usodo vdanemu prebivalstvu "vrnili njihove junake". Meja legalnosti je povsem zabrisana, načelo "oko za oko" pa edina veljavna oblika legitimnosti.

Katera vizija (bližnje) prihodnosti je bolj avtentična in verjetnejša? Hmmm... Futuristične predstave so se najbrž še iz časa Julesa Verna vselej delile na bleščečo, idealizirano podobo neustrašnega človeštva, podprtega s sijajno tehnologijo in "junaško namenjenega tja, kamor ni šel še nihče" — ter cinične, trpke in žalostne vizije o njegovi samouničevalnosti, kulturno-etičnem propadu in životarjenju po globalni vojni ali naravnem opustošenju. Tako kot najžlahtnejši znanstveno-fantastični literarni žanri (I'm thinking Stanisław Lem) so taki prikazi kritična podoba sedanjosti (vnovič aktualna ob politično-gospodarski recesiji in vojaško-naftnih monopolih) in satirični opomnik nam samim, tukaj in zdaj.



The chain in those handcuffs is high-tensile steel. It'd take you ten minutes to hack through it with this. Now, if you're lucky, you could hack through your ankle in five minutes.

Franšiza Mad Max je dobila še nadaljevanji Cestni bojevnik (1981) ter ameriško koprodukcijo Onstran Kupole groma (1985), s čimer se ob še bolj artikuliranih postapokaliptičnih motivih sklene pripoved o možu, ki je izgubil družino, a je v prijateljstvu in prebujenem sočutju vnovič pridobil svojo človečnost. Škoda, da se kaj podobno razsvetljujočega ni zgodilo tudi z verskim skrajnežem Gibsonom, saj razen izjem — in to so njegovi najboljši filmi — odtlej skorajda ni igral v zgodbi (ali je režiral), kjer se nekdo ne bi komu zaradi nečesa (ponavadi prav svetopisemsko) maščeval. (No, seveda pretiravam.) A to je že druga štorija in o tem kdaj drugič.

O dolgo napovedanem četrtem delu z delovnim naslovom Mad Max 4: Fury Road, katerega vražja produkcija se prestavlja in spreminja skoraj zadnjih 25 let, pa za zdaj ni še nič uradnega.

2 komentarja:

  1. Super zapis in lep poklon. Strinjam se z vsako besedo in ob prvi priliki si dotični film spet zavrtim.

    OdgovoriIzbriši
  2. nor film

    kot otroci smo se slinili ob njem, ko so ga vrteli na pop-tv oz. kanal a, ko pa ga pogledaš danes, se ti ne zdi beden in otročji :)

    OdgovoriIzbriši