9. mar. 2011

A Mighty Wind (2003)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Včasih se kakšnemu filmu na kabelskem programu TV1000 trmasto upiram (v glavnem vrtijo zelo solidne filme 24 ur na dan), a k sreči jih trmasto tudi ponavljajo in nazadnje se nisem izognil (vnovičnemu) ogledu tukaj opisanega. Pa mi nikakor ni žal.

Hey, where's the real mayor, wha' happened? Somebody shot the mayor, but they did not shoot the deputy.



Kdor že od prej pozna igralca, glasbenika in skladatelja ter scenarista in režiserja Christopherja Guesta (srečni bastard si med drugim lasti dedni plemiški naziv angleškega barona in je dolgoletni soprog Jamie Lee Curtis), se bo v še eni njegovi mockumentarni parodični satiri znašel na domačih tleh: kar je bil kultni This Is Spinal Tap (1984) v režiji Roba Reinerja (Guest je napisal scenarij in odigral eno glavnih vlog) za težkometalno rokovsko glasbo, Waiting for Guffman (1996) za amaterski teater, Best in Show (2000) za pasje razstave in (poznejši) For Your Consideration (2006) za hollywoodsko zakulisje, je A Mighty Wind (soscenarista Eugene Levy in Michael McKean) za ameriško folk glasbo iz šestdesetih. Po mnogih letih se na poklonilnem koncertu pred publiko zvestih oboževalcev zberejo že davno odcveteli (fiktivni) folk glasbeniki: trio The Folksmen (Michael McKean, Christopher Guest in Harry Shearer iz Spinal Tapa), čudaška versko/barvno navdihnjena zasedba (nezgrešljiva parodija skupine Pata Boona) The New Main Street Singers ter nekdanja ameriška ljubljenca Mitch & Mickey (Eugene Levy, Catherine O'Hara). Med pripravami na dogodek se pripoved v nizu namišljenih intervjujev dotika produkcijskega ozadja te glasbene zvrsti (ki ga Guest nedvomno pozna) in hudomušnih pripetljajev živopisanih izvajalcev — od družinskih travm in pornografskih začetkov kariere do živčnih zlomov in tradicionalnih nesoglasij znotraj glasbenih skupin — do veličastnega vrhunca nastopa, ko vse tri skupine zložno odigrajo naslovno skladbo "Mogočni veter".

This is not an occult science. This is not one of those crazy systems of divination and astrology. That stuff's hooey, and you've got to have a screw loose to go in for that sort of thing. Our beliefs are fairly commonplace and simple to understand. Humankind is simply materialized color operating on the 49th vibration. You would make that conclusion walking down the street or going to the store.



Guestov humor (pogosto ovit v židovske dovtipe) je sicer značilno pritajeno nizkoizrazen (low-brow), vendar neznansko prisrčen in nekako neizprosno iskren; nikoli ne prestopi pretanjene meje ridikuloznosti (beri: do nesmisla pretiranega, obešenjaškega sarkazma), ki jo sicer povečini uravnoteženo ubirajo novodobni glumači Frat Packa (bržčas najbolj Will Ferrell, zadnje čase tudi Ben Stiller) — predvsem pa na nobeni točki ne zanemarja dramaturške forme, igralskega performansa in karakterizacije likov, ki so smrtno resni in docela predani doslednosti. Rezultat je (po mojem skromnem mnenju) sila zabavna ter mestoma huronsko smešna satira nekega glasbenega žanra (v širšem smislu pa industrije zabave nasploh), ki samega sebe jemlje za spoznanje preresno.

Film je doživel pozitiven sprejem in nadvse spodoben rezultat v blagajnah kinodvoran; za skladbo "A Kiss at the End of the Rainbow" je prejel celo oskarjevsko nominacijo in si prislužil še številna druga filmska odličja. Čeprav komedija verjetno ni povsem na ravni prejšnjih Guestovih projektov, ogled priporočam tudi vsem tistim, ki niso nujno strastni pristaši brenkanja na bendžo, trapastih ljudskih besedil in patetične ikonografije goveje glasbe — temveč cenijo dobro, po malem woodyallenovsko verbalno komedijo.

1 komentar:

  1. O, mockumentarec... moj priljubljeni žanr. Guest pa itak legenda. Na moji listi top 10 mokujev http://img684.imageshack.us/img684/7236/mokumentarec.gif, tega filma ni, je pa en drugi od tega režiserja (še Guffman mi je boljši) in seveda Spinal Tap.

    OdgovoriIzbriši