5. apr. 2011

The 40 Year Old Virgin (2005)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Humor Steva Carella je (podobno kot denimo tisti Willa Ferrella) tematsko in konceptualno specifičen in ga bržčas vsakdo dojema drugače. (No ja, saj to tako velja za komedije nasploh; pa brez kakšnih vrednostnih sodb.) Čeprav se vsaj mestoma ne ogiba trendovskih straniščnih in seksualnih dovtipov, ti nikoli niso sami sebi namen; njegova dvoumna low-brow sporočilnost se pogosteje dotika zabavnih vidikov življenja povprečneža, geeka in nerda ali vsaj čudaka z bizarnimi nagnjenji, ki z nerodnimi in navdihujočimi šalami (pogosto na lasten račun) pozitivno poseže v življenje soljudi. Navadno je prijetno poistovetljiv lik z osupljivim ravnovesjem izraznosti med parodično pretiranimi in vsakdanje absurdnimi primesmi, ki iz marsičesa izbezajo avtohtono (samo)ironično in smešno plat. Zgodbe njegovih likov so zato inteligentne, prisrčne in avtentične, za njimi pa se skriva pomenljiva, sočutna in satirična, a vselej optimistična substanca; njegovemu humorju, gegom in grimasam se redko glasno krohotamo, a nas po miselnih mešičkih potrepljajo na nepričakovan, malce drugačen način.



Sodeč po naslovu bi tako v buddy komediji o 40-letnem devičniku pričakovali običajne klišeje ustreznih analogij in asociacij: prežvečene seksistično-ekskrementalne šale; enodimenzionalne like butastih prijateljev, ki junaku iz pomilovanja organizirajo vroča posteljna srečanja; predvidljivo srečanje z usodno zapeljivko, ki prostodušnežu pomaga spremeniti nazore in sprostiti potlačen moški libido; ter seveda kopico hudomušnih prigod na prvo percepcijsko žogo, ki bolj ko ne popestrijo premočrtno dramaturgijo do nujnega — kajpak srečnega — zaključka.

I mean, that sounds gay. I just want you to know this is, like, the first conversation of, like, three conversations that leads to you being gay. Like, there's this and then in a year it's like, "Oh, you know, I'm kinda gonna want to get back out there, but I think I like guys," and then there's the big, "Oh, I'm... I'm... I'm a gay guy now." —You're gay for saying that. —I'm gay for saying that? —You know how I know you're gay? —How? How do you know I'm gay? —Because you macramed yourself a pair of jean shorts. —You know how I know you're gay? You just told me you're not sleeping with women any more. —You know how I know you're gay? —How? Cause you're gay? And you can tell who other gay people are? —You know how I know you're gay? —How? —You like Coldplay.

Odkrito rečeno, marsikaj od tega je v filmu res zaznati (od težav z jutranjo erekcijo in kondomi do homofobnih namigov in zloglasne depilacije bujnih prsnih dlak) — a vendarle bolj postransko in znotraj verodostojne(jše)ga konteksta. Pa ne le v smislu, da se večina prikazanega dejansko zlahka pripeti (in se nemara komu res dogaja), temveč tudi v ozirih moralnega in etičnega orisa nekega segmenta življenja sodobnega posameznika, ki mu mediji in popkultura pripisujejo naravnost mitološko psihosocialno dimenzijo in na splošno močno precenjeno vlogo. Namreč seksu, ki se mu je štiridesetletni Andy Stitzer (Steve Carell) po nekaterih neuspelih mladostnih poskusih preprosto odpovedal [You know what? I respect women! I love women! I respect them so much that I completely stay away from them!] — vsaj, dokler po propadlih pijanskih zmenkarijah ne spozna lastnice in edine zaposlene v eBayevi pisarni nasproti prodajalne z zabavno elektroniko, kjer sam dela kot skladiščnik; sicer ne več rosno mlade, vendar odkritosrčne in osvežujoče prizemljene Trish (Catherine Keener). Da ima za seboj propadel zakon (in ne le tri otroke, temveč tudi že vnuke), ga niti približno ne moti toliko kot to, da se začne po začetku njune (dogovorjeno platonske) romance vtikati v njegove življenjske projekte, navade in načrte glede geekovske kolekcije dragocenih igrač v originalnih zbirateljskih embalažah (ki se nazadnje izkažejo za odlično investicijo). Nasveti sicer dobronamernih sodelavcev (Paul Rudd, Romany Malco, Seth Rogen) so dokazano neuporabni, ponujeno fuck-buddy razmerje z željno šefinjo (Jane Lynch) mu ne diši preveč in tudi mlada razvratna blondinka iz bližnje knjigarne (Elizabeth Banks) je za nesojenega ljubimca prevelik zalogaj.

Pronicljiva satiričnost izdelka Judda Apatowa (scenarij sta napisala s Carellom) se kaže v spretnem ogibanju že kar standardnim klišejem tega žanra — ne s potenciranjem in še skrajnejšim parodiranjem slednjih, marveč prav nasprotno, z njihovim umirjanjem in udomačitvijo — ter vztrajnim sledenjem moralnemu nazoru glavnega junaka, ki namiguje na popkulturno (in s tem seveda tudi cineastično) mistificiranje, banaliziranje in precenjenost elementov pornografije ter spolnosti — s tem pa metafilmsko meri tudi na plehkost motivov in posledično znižanje meril zabavljaške kinematografije nasploh. Pa ne, da bi se kdo šel tozadevnega čistuna in svetohlinca, a v množici ceneno perverznih ameriških pit koncept vendarle izzveni sveže in izvirno. Ob Carellovi pretanjeni glumaški spretnosti in njegovi interakciji z milf vedno odlično Keenerjevo (eno najbolj spregledanih in podcenjenih novodobnih ameriških karakternih igralk) je identifikacija popolna; komedijo bi vrednostno in sporočilno postavil ob bok poznejšega Levyjevega projekta Date Night (2010) s Carellom, katerega prav tako največji adut je kemija med glavnima protagonistoma in širši kontekst njunih prigod.



You know how I know that you're gay? —How? —You like the movie "Maid in Manhattan". —You know how I know you're gay? —How? —I saw you make a spinach dip in a loaf of sourdough bread once. —You know how I know that you're gay? —How? —You have a rainbow bumpersticker on your car that says, "I love it when balls are in my face". —That's gay?

The 40 Year Old Virgin je bil prvi vidnejši uspeh marljivega Apatowa, ki se je kot režiser pozneje preizkusil še v nekonvencionalnih komedijah Knocked Up (2007) in Funny People (2009); kot producent je podpisan še pod Anchorman: The Legend of Ron Burgundy (2004), Talladega Nights: The Ballad of Ricky Bobby (2006), Superbad (2007), Forgetting Sarah Marshall (2008), Pineapple Express (2008) in Get Him to the Greek (2010), medtem ko je scenarij prispeval za komedije Fun with Dick and Jane (2005), Walk Hard: The Dewey Cox Story (2007), You Don't Mess with the Zohan (2008) in druge — če nekaterih priljubljenih televizijskih serij niti ne omenjamo. Roko na srce: vsestranskemu filmskemu ustvarjalcu ni enakovredno uspelo čisto vse, česar se je lotil, a pri takem številu projektov bi bilo to pretirano pričakovati. Ne gre pa zanikati inteligentne svežine in prepoznavne komične partikularnosti, ki ju je vnesel v že dolgo mlačen in postan, večkrat recikliran ter po mastni pokovki neznosno zaudarjajoč čezlužni žanr.

Zakaj toliko besedičenja in razpredanja okrog docela trivialne in za marsikoga (pod)povprečne komedije? Meh, kaj pa vem; kaže, da z leti postajam (še) bolj gobezdave sorte. Sicer pa naj še enkrat ponovim prvi stavek tega prispevka.

3 komentarji:

  1. precej dobra komedija


    carell pa je na povsem drugačnem nivoju kot razni ferelli (get smart, date night, dan in real life)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ok film, čist ok. Je pa res, da prisegam na Carellov humor...

    OdgovoriIzbriši
  3. Men se zdi pa Jane Lynch vrhunska... in zabavno je spoznanje, da je njen lik iz Glee praktično i-den-ti-čen temu iz 40YOV...

    OdgovoriIzbriši