26. apr. 2011

American Beauty (1999)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

V prvencu za velika platna, svojem najuspešnejšem (in verjetno najboljšem) filmu, britanski režiser Sam Mendes (Road to Perdition, Jarhead, Revolutionary Road) v scenariju Alana E. Balla prinaša eno najbolj pronicljivih dekonstrukcij ameriških sanj o uspehu in sreči, tragikomično satiro depresivnega zahodnjaškega materializma ter parabolo o čustveni in moralni dekadenci sprenevedavega arhetipskega predmestja (beri: družbe), kjer skoraj vsakdo na tak ali drugačen način kompenzira frustracije ob družinski disfunkcionalnosti in starševski represiji, potlačeni spolni in psihosocialni patologiji ter neizživetih željah. Govori tudi o projiciranju lastnih strahov in negotovosti na druge, pripisanem pomenu brezdušnih statusnih simbolov in lažnivega zunanjega videza ter o umiranju mladostne strasti in veselja do življenja.

Both my wife and daughter think I'm this gigantic loser and they're right, I have lost something. I'm not exactly sure what it is but I know I didn't always feel this... sedated. But you know what? It's never too late to get it back.



Interpretacij pomenov in sporočil filma je pravzaprav več, celo režiser se pri razlagi ne zdi najbolj nedvoumen in določen; rdeča nit zgodbe o trhlem pročelju čezlužniške suburbije pa je bržčas tudi percepcija koncepta lepote, kar odraža že njegov naslov in večkrat poudarjen cvetlični motiv (Rosa 'American Beauty' je sorta hibridnih vrtnic, vzgojenih v Franciji konec 19. stoletja, ena najbolj priljubljenih v ZDA tudi sicer) — lepota kot izrazito subjektiven in generacijsko relativen, družbeno-kulturno pogojen simbol, katerega pojmovanje ne označuje le prehoda iz naivnega otroškega nazora v cinično in stvarno odraslost, temveč kot univerzalna vrednota (in pesniški kanon) še od časov starocivilizacijskih idealov kaže tudi na zmožnost duhovne osmislitve in transcendence lastnega obstoja. (Sicer pa besedo "lepota" zamenjajmo z izrazom "grdota", pa dobimo pravi kritični odtenek njegove poante.)

Nepremičninska posrednica Carolyn Burnham (Annette Bening) tako najde lepoto v konformni poslovni uspešnosti in lični urejenosti varnega življenja v predmestnem raju; njen mož Lester (Kevin Spacey) jo skozi krizo srednjih let vidi utelešeno v seksualno izzivalni loliti Angeli (Mena Suvari) — ki se najbolj boji "povprečnosti" in "neprivlačnosti" — sicer mladoletni sošolki njune edinke Jane (Thora Birch); negotova najstnica s šibko samopodobo dobi somišljenika in prvo veliko ljubezen v novem sosedu, čudaško samozavestnem in z videokamero obsedenem vrstniku Rickyju Fittsu (Wes Bentley); ta uzre božansko lepoto v plastični vrečki, naključno plešoči v vetru, ter v morbidno spokojni tišini smrti; njegov nasilni oče polkovnik Fitts (Chris Cooper) pa v sterilni urejenosti strogih pravil in vojaške discipline išče skladnost ob lastnih latentnih nagnjenjih. Vsi skupaj, ne samo otopeli in "uspavani" Lester, pa čutijo, da so "izgubili nekaj v sebi", ter iščejo tak ali drugačen izhod in odrešitev iz nesmiselno inertne, osamljene eksistence.



It was one of those days when it's a minute away from snowing and there's this electricity in the air, you can almost hear it. And this bag was, like, dancing with me. Like a little kid begging me to play with it. For fifteen minutes. And that's the day I knew there was this entire life behind things, and... this incredibly benevolent force, that wanted me to know there was no reason to be afraid, ever. Video's a poor excuse, I know. But it helps me remember... and I need to remember... Sometimes there's so much beauty in the world I feel like I can't take it, like my heart's going to cave in.

Po nenavadni dramaturški domislici — da zgodbo rekurzivno pripoveduje njen osrednji junak, ki že na začetku oznani, da je/bo umrl — je med drugimi slovel tudi legendarni Wilderjev Bulvar somraka (1950), ki podobno razgalja samouničevalne motive (hollywoodskega) sveta iluzij in samozanikanja. Metafilmska dimenzija njegovega poslednjega kadra (pa tudi nekaterih prejšnjih prizorov) je primerljiva s pogostim Mendesovim motivom medijske subjektivnosti in konstrukcije realnosti (Ricky snema z videokamero in si ogleduje posnetke, kakor bi zbiral spomine), ki ironično opominja na preraščanje vrzeli med namišljenimi/idealiziranimi in resničnimi vsebinami (osebnostni premik, ki ga kot streznitveno razsvetljenje doživi Lester Burnham).



Kevin Spacey je po Singerjevem trilerju Osumljenih pet (1995) prejel svojega drugega oskarja, zanj pa je bila nominirana tudi Annette Bening (film je nazadnje dobil pet zlatih kipcev oz. skupno več kot 80 različnih odličij) — vendar bi bilo nadvse krivično reči, da je kdorkoli od protagonistov v svoji vlogi kaj slabši, pravzaprav nič manj kot briljanten — in sijajni igralski performansi so (po mojem) tisto, kar daje Lepoti po ameriško največjo vrednost. Ob duhovitem scenariju in odlični kinematografiji (za oboje je film prejel oskarja) ter posrečeni glasbeni podlagi Thomasa Newmana (nominacija za grammyja za najboljši soundtrack) se je komična melodrama hipoma zapisala med sodobne klasike sedme umetnosti. Z razmeroma skromnim proračunom 15 milijonov je po vsem svetu pridelal spoštljivih 365 milijonov zaslužka in je po mnenju marsikoga najboljši (ameriški) film tistega leta.

Welcome to America's weirdest home videos.

1 komentar:

  1. Jp, včasih sem bil bolj kot: It's a fucking couch!", ampak sem vedno bolj comfortably numb. Komaj čakam kriz osrednjih let, da se mi spet malček sname :D

    Super film. Meni eden izmed njaljubših in najbolj simpatičnih kljub mnogim bridkim prikazom banalnega življenja.

    Spacey :avadodo:

    OdgovoriIzbriši