4. apr. 2011

Closer (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Danes osemdesetletni ameriški producent, scenarist in gledališki ter filmski režiser nemškega rodu Mike Nichols je med filmoljubi in cineasti vse prej kot neznano ime. Razen tega, da je eden od vsega desetih ljudi v zgodovini, ki so prejeli vse štiri najprestižnejše nagrade ameriške zabavljaške industrije (tj. oskarja, emmyja, grammyja in tonyja), je podpisan pod take kultne klasike sedme umetnosti kot njegov slavni prvenec Who's Afraid of Virginia Woolf (1966) z Liz Taylor ali nič manj legendarni The Graduate (1967) z rosno mladim Dustinom Hoffmanom; pa tudi pod kopico drugih, vsega spoštovanja vrednih umotvorov različnih žanrov, denimo burno iskanje seksualne identitete Carnal Knowledge (1971) z Jackom Nicholsonom, družbenokritično dramo Silkwood (1983) z Meryl Streep, satirični komediji Working Girl (1988) in (rimejk) The Birdcage (1996), huronsko uspešna televizijska projekta Wit (2001) ter Angels in America (2003), politično dramo Charlie Wilson's War (2007) in še marsikaj. Leta 2010 (torej lani) mu je Ameriški filmski inštitut podelil nagrado za življenjsko delo. Priznanje je nedvomno zasluženo; po mojem skromnem mnenju gre (ob Fordu, Lumetu, Kubricku, Hustonu, Scorseseju, Allenu, Lynchu in še kom) za enega največjih ustvarjalcev v ameriški kinematografiji vobče.



Njegova ljubezenska (melo)drama Closer je priredba istoimenske angleške gledališke igre Patricka Marberja in se tako kot večina Nicholsovih filmov suka okrog iskrenosti ljubezenskih odnosov in merjenja moči med spoloma. Po lastni predstavi adaptirani Marberjev scenarij prinaša karakterno študijo štirih (prevladujočih) značajskih arhetipov sodobnih romantičnih zvez: izobraženi in vulgarni zdravnik s perverznim nagnjenjem do prostitutk, striptizet in kiberseksa Larry (Clive Owen); razočarana in malce dvolična, omahljiva, ločena fotografinja Anna (Julia Roberts); nekoliko naivni in nesamozavestni, od cveta do cveta letajoči ženskar in poklicni pisec osmrtnic Dan (Jude Law); ter svobodomiselna streetwise striptizeta in prostodušna svobodna umetnica Alice (Natalie Portman). Oba angleško-ameriška para se vzajemno zapletata v razmerja zakonov privlačnosti, seksualnosti, (ne)zvestobe, (ne)resnice, hinavstva, laži, maščevanja in predvsem moči; vsi štirje so inteligentni in strašljivo artikulirani posamezniki, njihovi surovo neposredni besedni dvoboji pa mučna čustvena izmenjava spolnih determinant ter brezkompromisno resnicoljubno razgaljanje psihosocialnih nazorov.

The central theme of Closer revolves around truth. All the characters have a tense relationship with truth; only Alice is 'not passionate about veracity'. Truth, for Dan, is what distinguishes humans from animals, and yet Alice accepts her identity as not quite human for any of the other characters, and loves her primitivism. Arguably, her inability to deal with the truth causes her to leave Dan at the end. Those who are passionate about veracity press each other to tell the complete truth, no matter the emotional pain caused by it, and the controlling irony of the situation is that though the truth clarifies, it does not bring together. No one is made 'closer' by the truth. —Matt Wolf, Variety

Osvežujoč je fluiden dramaturški tempo brez nepotrebnih romantičnih razpredanj in s preskakovanjem časovnih obdobij, ob hladno stilizirani in namenoma vsega balasta okrnjeni scenografiji ter všečni glasbeni kulisi; nemara pa bi zgodba vsaj pri kateri prigodi lahko vendarle bolj pretanjeno orisala moralni kontekst protagonistov, kar bi pripomoglo k (še) boljši karakterizaciji likov. Razen tega (me) malce zmoti še za spoznanje pretirano poudarjena cinična izprijenost Owena (zanimivost: v gledališki različici Royal National Theatra je prav Clive zaigral nasprotno moško vlogo, torej Dana) in nekoliko prehiter, navidez nepremišljen zasuk ter nepričakovana končna odločitev Natalie — a vse to v pripoved o "goli resnici v ljubezenski zvezi" vnaša pridih nepredvidljivosti, nekonvencionalnosti in neolepšane življenjske avtentičnosti.



Med vrhunsko glumaško zasedbo gre najbolj pohvaliti Cliva in Natalie; njun nastop je fantastičen in njuna naravnost električna interakcija (npr. srečanje na razstavi fotografij ali v nočnem klubu) navdušujoče kožo ježeča. Sicer vedno briljantni Law je tukaj za odtenek korektnejši in bolj pritajen, a še vedno dovolj prepričljiv; vselej simpatična in všečna Julia takisto ne prikaže česa pretresljivega, vendar se njen lik razmeroma uspešno in enakovredno kosa s karizmatičnim Clivom. Pod črto bi zaključil z ugotovitvijo mnenjem, da so v povprečju angleški (povečini klasično gledališko izobraženi) igralci v svojem performansu (vsaj, če jim tudi scenarij to omogoča) običajno svetlobne milje pred Američani.

Nichols postreže z režijsko, vizualno in dramaturško poslastico, ki nazadnje pusti grenak, a vendar streznitveno verodostojen vtis kritike sodobnih zahodnjaških ljubezenskih razmerij, ki bolj kot na pristnih čustvenih vezeh in iskreni intimnosti temeljijo na bolečih kompromisih, instantnem spolnem oportunizmu in sebičnem manipuliranju s pritlehnimi človeškimi goni.

2 komentarja:

  1. Film sem sicer videl že pred časom, moralo je biti kmalu po izidu, a ga še danes kaj dobro pomnim. Rekel bi, da ga Nicholsove filmske veščine in izreden občutek za tovrstno tematiko dvigne do pravzaprav izvrstnega izdelka, sicer pa tvojim ugotovitvam in mnenjem ni kaj veliko dodati. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, sam sem ga ene tretjič gledal pozno v soboto zvečer na rednem TV sporedu; sicer težkih vek in trudnega obličja po napornem tednu, pa me je enako navdušil. Tovrstni ljubezenski mišmaši in brihtne konverzacijske drame so mi v veliko strast in veselje.

    OdgovoriIzbriši